torek, december 11, 2012

TAHRIR. JA.

POZABI TAHRIR

Pozabi Tahrir.
In obljube padajočih dreves.
Demokracijo lahko nosiš v žepu
in jo obešaš na zvon.
Z njo lahko spuščaš zmaja nad glavami
prestrašenih bratov.
Pa bo še vedno vojni manifest.
Svobodne so lahko kamele,
ljudje so preveč zaznamovani,
enkrat preveč so stisnili roke v pesti
in na prsih nosili bodečo žico.
Pozabi Tahrir, Tiananmen.
Sloviti Egipčanski narodni muzej
bo na stene obešal snemalno opremo
tujih novinarjev in pozival
k miru in zadržanosti.
Pljuvanje in palice namesto
jutranjega "Bismillahi- Rahmani- Rahim",
prelet vojaških letal
mimo široko odprtih otroških oči.
Pozabi Tahrir.
Pozabi Muslimansko bratovščino.
Ne poimenuj svojih otrok.
Lažje jim bo brez imena,
ko bodo v mreže lovili kamenje
namesto metuljev.


Redko se zgodi, da mi je katera moja pesem dolgo časa všeč. No, s Tahrirjem se nama zdaj to že lep čas dogaja :). In je prav fino. Pa fino je tudi, kaj vse se je s to pesmijo že zgodilo. Bila je fin zaključek teksta moje drage Tjaše, bila je v finalu Urške 2012 in fantje in punce iz super banda Matalaja so jo uglasbili. In to kako! Da imam še danes, ko jo poslušam že najmanj tridesetič, kurjo kožo (ja, vem, da se napiše kurjo polt, I don't care). Job well done, Matalaja! Noro je, kaj vse lahko poezija postane... In se zmeraj spomnim na Juarrozov verz: "Besede niso talismani. Toda vsaka stvar se lahko spremeni v poezijo, če se je dotakne prava beseda." True. So true. Nič, še enkrat poslušam, potem pa še malo oživljat tole črnino...

P.S.: Pa na Franka (pesem La Petite Morte, Frank O'Hara?) ne smem pozabit, tudi on ima posebno mesto v mojem srcu.

State of mind: finofletnofajn

Ni komentarjev: