ponedeljek, oktober 24, 2011

NOSTALGIJA

Ja, ja, bolj se približuje november, bolj postaja Barbara navdušena nad sprehodi v nostalgična prejšnja leta. Nič posebnega ni november, pa vendar prinese vonj po spominih. In če se pred njim zgodi še kaj navdihujočega, kot je bila letošnja 10. slovenjegraška Urška (Festival mlade literature Urška, natančneje), ki še bolj zabrenka na stare strune, pritisne na prave gumbe, požgečka po podplatih...Aaaahhh, potem je to res naval nostalgije. No, letos je bila pravzaprav kriva zgoščenka uglasbene Urškine poezije, ki poleg melodij Franc'n'Roses in Matalaje, skriva tudi par Andrejevih in Borutovih. Ofakovih in Morijevih. Vrhunskih. Tako se vrtijo že od petka. Na računalniku, v avtu, v micenih slušalkah iPoda. In se pravkar prenašajo še na telefon. Ker če si slučajno zaželim poslušanja na stopnicah do mamine turške kave, sprehodu do knjižnice, čakanju na tehnični pregled avta, v trgovini na oddelku časopisov ali čokoladnih dobrot - morajo biti na dosegu roke. Amen. S sabo prinašajo brleče sveče literarnih večerov, dotike v zadnji vrsti, rumenega Megana, rdečico na vetrobranskem steklu, polnočne pobege, kokto in Daneta Zajca, razbrazdano dvojino, čaj terapije pri ljubi moji, dolge vožnje v Ljubljano, neštete popisane strani (zvezkov, papirnatih serviet, virtualnega papirja, računov...), črne ptice, razsvetljenje... Tople in hladne živčne dregljaje. V spomin, v srce, v kožo. V že zdavnaj preživele trenutke, ki so se mimogrede pustili stopinje, dali navdih, zaprli okna in odprli vrata. In zdaj je točno tako kot mora biti. Nobena skrivnost ni, preprost učinek metulja. Morje solz in vprašajev pripelje do spoznanja, da se vse zgodi z razlogom. Vedno. In tako bo tudi jutri. Zato imam rada nostalgijo. Še posebej tako, ki da zagon, pretvori misli v besede in ljube moje še globje odtisne na stene srca. Neskončno.
verzi desetih uršljanskih let

State of mind: Čas je luknjast...

Ni komentarjev: