ponedeljek, november 29, 2010

RE: KU-KU

Kje človek začne po tolikšnem času? Pametni bi rekel, da na začetku, ampak je ta začetek "ne pisanja" že precej ušel iz spomina, zato začenjam pri eni pomembnejši stvari.

Maja letos sem dala odpoved. In julija začela z novo službo. In tako se ne vozim več vsak vikend v Ljubljano

in nisem več sezonska delavka, kot je enkrat rekla moja draga profesorica. Sem spet na Koroškem. O plusih in minusih se mi ne da več razglabljati, vsekakor je plusov več kot minusov, drugače se ne bi odločila kot sem se.

Na novo situacijo sem se navadila takoj. Služba je fajn, sodelavci tudi (seveda pogrešam nekatere moje "ljubljanske"), večinoma sem doma že okoli 16. popoldanske, tako da ostane veeeeliko časa za mojo veliko in moje male ljubezni. Spet pišem. No, pišem več, kot sem v času službovanja v prestolnici. Spet imam čas za vse prijatelje, ki sem jih prej zanemarjala (no, pa je šla po vodi moja obljuba o plusih in minusih), moja najljubša knjižnica je čisto blizu mene, prav tako moja družina in moja Baki. Pogrešam edino gledališče enkrat na teden in zdaj zdaj bom začela pogrešati decembrske stojnice. Ampak gledališče pridno nadomeščam s ponovno priključitvijo amaterski gledališki skupini KD Svitanje, decembrske stojnice so pa letos v pomanjšani obliki dobile mesto tudi na Ravnah.

Od maja do danes se je zgodilo marsikaj.

Najprej moja 30ka.

In prva letošnja poroka. Nastja in Urban.

Nato pakiranje, načrtovanje in selitev k moji ljubezni novemu članu družine,

izletki v Ikeo, kavice za navdih in pomiritev, privajanje na novo službo.

Dopust je bil deževen in prekratek, sem imela pa zato celo poletje ogromno časa za uživanje in branje v viseči mreži, ki mi jo je dragi kupil za rojstni dan.

Pa še druga letošnja poroka. Katja in Matej.

Septembra se je resno začelo načrtovanje 11. Pesniške olimpijade (ki je super uspela, mimogrede),

resnejše pa je postalo tudi na delovnem mestu.

Vmes sem hodila na koncerte,

gledališke predstave, piknike in rojstne dneve,

bratove fuzbal tekme,

pisala za dušo in po "dolžnosti", lektorirala, izdelovala vse sorte stvari (nakit, aranžmaje, voščilnice...), delala načrte za espe in še za marsikaj.

Jutri se prične že veseli december. Kidala sem že trikrat, za sneg se ni treba bati.

Nekateri so že izobesili lučke, stojnice stojijo in ponujajo raznovrstne praznične izdelke ter prinašajo vonj po čarobnem Božiču. Tega sem letos čarala tudi sama.

Nekaj adventnih aranžmajev, dišeč čaj in sveče naredijo dom prijaznejši (in, seveda, bolj dišeč).





Nastajajo seznami voščilnic, daril, nakupov in srečanj s prijatelji. Družabne igre so postavljene na polico, da vsak dan opominjajo, da so najlepši trenutki trenutki s prijatelji. Prva sveča na adventnem venčku je prižgana, ostale čakajo, da približajo zame najčarobnejši praznik. In z njim veselje, ker mi po dolgih štirih letih 24.12. ne bo treba sedeti v službi, ampak bom lahko doma pripravljala praznično večerjo, vonjala mamine piškote in se veselila celega tedna crkljanja. "December je fajn, sploh, če se začne že novembra", je rekel znanec. Takoj podpišem. In podpišem tudi, da je povsod lepo, najlepše pa je doma. In jaz moje Koroške ne zamenjam kar tako.

Tistemu enemu, ki je težko čakal tole objavo, želim najlepši december ever, vse ostalim pa, ki zaidete na tole "črnino", imejte se radi, vse ostalo pride točno takrat, ko je čas za to.

State of mind: in expectation... Decembra, da ne bo kakšnih nesporazumov :)

5 komentarjev:

Ollie Austin pravi ...

Lepo, pa je spet popisan tvoj spletni zid. S samimi pozitivnimi dogodki in stvarmi. Sem se bala, da ne bom dočakal. ;)

Barbara pravi ...

Draga moja, ja, dolgo sm čakala, res. Negativne stvari tk same pridejo, jih ni treba vabit. Sm že zadnjič obljubila, da malo apdejtam mojo črnino, dans, ko si pa še ti napisla, sm dobla pa navdih :)))

Anonimni pravi ...

Ha, berem. To!:)
TR

Primož pravi ...

JS pa zdaj doživljam blogovsko krizo :(

Anonimni pravi ...

:)