PIŠEM. SPET.

Pišem. Spet.

- tri recenzije (dve knjigi, ena nova literarna revija) za Bajto
- pesmi (nove (in stare)) poslane tudi na par natečajev in v objavo v nekaj literarnih revijah
- blog
- nove zgodbe na spominsko ploščo v glavi, še raje na tisto v srcu

Pišem.

(še ena za pokušino, iz novejše)

*
jaz pa pravim nazaj
da če besede
napišeš res čisto počasi
se v temnih kotih
zdijo kot zvezde
*

State of mind: Pišem!

VSE NAJBOLJŠE ZA JUTRIŠNJI ROJSTNI DAN ali ARQUITECTURA DE LAS RELACIONES

"Encontrar. Po treh dneh se tvoje življenje obrne na glavo. Y la tierra es el cielo...

In si pripravljen deliti svoje obsesije z limonino Cedevito, Marimekkom in cimetastim vonjem sobe. Prebirati Daneta Zajca, piti metin čaj. Mu pisati pesmi. Na kožo, na vetrobranska stekla avtomobila, mu ljubezen tlakovati čez čelo. Da bi videl in vedel, da je vredno poskusiti, čeprav mogoče še ne veš kam te odnese hitra reka življenja. In kje se boš prebudil v naslednje megleno jutro. In kje boš zidal nove zgodbe, iskal topla zatočišča zase in za svoje srce. Katere kraje vtisnil globoko v tirnice spomina, katerim izzivom pustil, da gospodarijo s tvojim časom ter spoznal katere viharje lahko prebrodiš tudi bos. In čeprav ne veš, ali si pripravljen. Imaš to v sebi. Ali pa te je divji svet posrkal vase in te spremenil.

Najdeš in želiš obdržati. In želiš, da bi tudi on našel in obdržal. Ker, če ne poskusiš, ne boš nikoli vedel. Da se da božati še bolj nežno. Da lahko ljubezen diši toplo in domače. Da so igre v dvoje prijetnejše. In da je bližina zato, da se deli. Ne veš, če ne ponudiš roke, da prerokovana dvojina popelje čez horizont odlašanj. Ne veš, če arhitekturi odnosov ne pustiš čez prag starih prepričanj in ne najde svetle sobe za nove začetke. Če zapiraš v klet srca vse upe namesto, da bi jim pripravil spalnico na mezaninu. Od koder je lep razgled po čarni sobi v medli bledikavosti sveč, naravnost skozi okno na robove neba. Ki jih vsako jutro znova, samo zanj, vihaš navzgor, da ne bi čezenj zletele sanje.

Ampak solo ne gre. Če se trudiš sam. Če drugi ni za. Ker je treba vse začetke graditi v dvoje, da so se pripravljeni razviti v nadaljevanja. Besed. Stavkov. Odstavkov. Poglavij. Knjig. Do koder pač prideš. Ker, lahko se, roko na srce, vse konča že pri besedah. Ali stavkih. odstavkih. Poglavjih. Redkokdaj dvojina napiše knjigo."

Nekako tako se je končala neka zgodba. In dve poti, ki sta se za trenutek srečali, še zmeraj vodita vsaka v svoj kraj. Imata vsaka svoje kažipote. Ovire. Majhna presenečenja. Drobne kamne, ki pikajo v podplate. In drage ljudi. Različne, včasih iste. Ki so sidrišča za žalost. Ljubezen. Veselje. In vse, kar je še takšnega.

So pa odletele črne ptice in kava zdaj čisto dobro diši tudi v ednini. In zelena pika nič več ne gori. Zame, najbrž. Za druge še. Previdnost (beri: izogibanje) je mati modrosti.

Pa vseeno hodim nasmejana. Ker dvojino včasih najdeš tam, kjer nisi pričakoval. Niti si nisi znal predstavljati. In je fajn. In spet nemirna čakam tiste vmesne klice, da mi pove, da me pogreša. Da misli name. In načrtuje vikend. In delovni dnevi minevajo hitreje. Več je zagona, več energije. In rastejo ideje. Svoj kotiček že imajo v mojem gnezdu. In jih hranim z ljubeznijo. In zgornjo zgodbo pišem drugi osebi. Z drugačnimi detajli, pa vseeno isto.

Ampak vseeno, za dobre stare čase: VSE NAJBOLJŠE ZA JUTRIŠNJI ROJSTNI DAN!

State of mind: vse se zgodi z razlogom, ali kako že?

MESEČNA PAVZA

Po enem mesecu blogerske pavze, me je danes moj predragi, bivši in najboljši cimer, pocukal, zakaj nič več ne pišem. In mi malo laskal.

In zdaj se sprašujem, hmmm, ja, le zakaj nič več ne pišem?

Lets see... In naj na tem mestu opozorim, da ni bilo kakšne hude krize pomanjkanja pisanja zaradi nesreče v ljubezni, ne-zadetka Lotka ali posušenega rastlinja (čeprav imam le-tega res kar nekaj suhega v stanovanju. Danes bo pela voda.)

Razlog je bolj razumski.

En teden sem bila na bolniški. Trdovraten trebušni virus se je lotil cele naše petčlanske družine. Začelo se je pri očetu, nadaljevalo s sestro, mamo, bratom in mano, prizanesel je edino Jaki, najmanj štiriindvajsetletni sivi nimfi, papagaju s čudnim fetišem do copatov temne barve. Računalnik sem v tem času prižgala samo takrat, ko je obsesija nad Dexterjem in Heroesi našla pot na svetlo, drugače ga še pogledala nisem, kaj šele, da bi mu privoščila dozo elektrike. No, okej, pogledala sem še The Curious Case of Benjamin Button, Seven Pounds in Burn After Reading (tega skoraj do konca).

Pred in po tem tednu sem si privoščila samo dva dni bordanja, eno gradnjo snežnih gradov, en literarni večer in en obisk kina. Bordanje: auč, moje desno koleno na super sončen in krasen dan. Gradnja snežnih gradov: mrzlo, naporno, veselo in prvič! Literarni večer (z naslovom Nema usta, za naš Rotary klub): magical as always, s "Prešernovimi" čokoladnimi figami. Kino: no, ja, še kar prebavljivo. Ne povem pa, kateri film je bil, da vam slučajno ne vsilim mojega mišljenja.

Za tiste tri in pol bralce, ki tole spremljajo (s predragim bivšim in najboljšim cimrom vred), še nekaj apdejtov:

1. Včeraj je bil dan za "prvič": sodelavec se je prvič v devetih letih dela tukaj peljal s tovornim dvigalom, spoznala sem mamo najdražje sodelavke in ta ista mama se je prvič peljala z ljubljansko trolo (saj ne, da bi prej kaj zamujala, a ne?).

2. Navdušujem se nad, uporabljam in preizkušam Windows 7 (in moj računalnik čudežno dela hitreje).

3. Po skoraj dvomesečni pavzi od pisanja, se le-tega spet lotevam. Upam, da uspe.

4. Žalostna se sprašujem, zakaj sta dve zadnji izdaji Bukle dvojni številki. Recesija? Pomanjkanje izdanih knjig? Pomanjkanje bralcev? Kar koli od tega je žalostno. In zdaj bom morala dva meseca čakati na novo izdajo? Aaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

5. Prvič obnavljam kos pohištva. In sicer en mali leseni stol. Ki je bil včasih en mali, zelen šolski stol. Zdaj bo poetično črn, belo popisan z verzi, z novima "šper platama" za sedalo in naslonjalo. Bo nadomestek za nočno omarico in prijatelj knjig.

6. Po dolgem času načrtujem pustovanje. Hura!

7. Moja najdražja sodelavka mi kvačka kapo. Tako fajno. Sivo in črno. Samo rože si bom morala sama našiti nanjo. Ampak mi jih bo ona naredila. Can't hardly wait. Ker, svojo najljubšo sivo Fox-ovo kapo za 30€, z našitimi gumbi (trije originalno, dva po mojem preblisku), sem, seveda, pozabljiva kot sem, pustila v gondoli, na tistem že omenjenem bordanju na Petznu. Damn!

8. Pa še kaj bi se našlo... Aja, vpisat se grem v knjižnico. Na FDV. In ja, vem. Še ena knjižnica, boste rekli. Taka sem.

No, evo, moj predragi bivši in najboljši cimer - I'm back. In ti si kriv.
In ne, nisem pozabila na obljubo. Objavila bom post posebej zate. O tebi. Z nostalgičnimi slikami tistega poletja. Želiš cenzuro? :)

State of mind: spet bo vse okej