VUNENI TRAVOJED

hihihi... tenkju, Tea...


State of mind: happy sheep

BUBA MARA

"službeni fortune cookie"


State of mind: če so kje težave, jih reši Ferdi, korenjak.... ko na kitaro v gozdu nam igra, vsi z njim zapojooooooooooooooooo...

Z MOJIMI BESEDAMI POPISAN SPLET...

... še enkrat...

S poezijo, ker drugače ne znam ;)

Na literarnem spletniku Locutio


State of mind: malo in še malo bolj sva sama... malo ti... in malo jaz...

KDAJ JE PRAVI ČAS?

Zakaj ljudje ne povemo tistega, kar mislimo, pravočasno? Takrat, ko je trenutek več kot primeren in očiten. Zakaj odlašamo? In si otežujemo stvari? Ker, naslednjič je težje. Mnogo težje. Celoten pogovor je potrebno pripeljati nazaj na tisto točko pogovora, kjer bi takrat morali izgovoriti prave besede. Spraviti se je potrebno v čustveno stanje, v katerem smo bili takrat. Okoliščine morajo biti podobne. Pričarati je potrebno primerno atmosfero, ki je takrat, ko nismo izgovorili tistega, kar smo mislili, pobrala šila in kopita in zdaj sedi v prvem temnem kotu ter čaka. Na naslednji pravi trenutek. Če pride.

Se že rodimo s prednaloženo programsko opremo, ki v takšni trenutkih zavira naše misli in v realnost spušča samo premišljene in prečiščene misli? Saj je dobro, v večini primerov, da dvakrat (ali večkrat) premislimo, kaj rečemo. Ampak priznajmo si, da bi bilo velikokrat bolje, da bi te iste besede nepremišljeno izstrelili. Nič oklevanja. Nič premišljevanja. Nič očitanja, da smo zamudili svojo priložnost. In nič spraševanja, kako bi bilo, če bi si takrat upali. Strah je ponavadi tisti, ki nas drži nazaj. Da hodimo kot mačke okoli vrele kaše. Besede zavijamo v povoje dvomljivosti. Se izmikamo. Ne vem komu. In ne vem čemu. Držimo v sebi. Postajamo zmeraj bolj tihi. In ne odgovarjamo na s tem povezana vprašanja. Hranimi svojo žalost. Kompliciramo. Brez veze. Ker je naslednjič res še težje. Še zmeraj moraš enkrat povedat. No, če si oseba, ki želi imeti vse popredalčkano (kot jaz). In takrat ti je žal, da tega že nisi storil. Takrat. In se grizeš. Da bi bilo to vse že za tabo. Problem rešen. Duša mirna. Vest čista. Me razumete?

Če ne, za tiste, ki rabite čisti zadetek iz besed tole: Love sucks (ja, angleščina ima primeren izraz, v slovenščini bi se izgubil pravi pomen)!

(zgoraj napisano lahko uporabite tudi za, no, kakšno drugo temo… Povišica, odpoved, razočaranje nad kom/čem, priznanje, opravičilo...)

State of mind: Treba je mnogo tišine, tišine znotraj in zunaj nas, da bi slišali glas, tihi, plahi pojemajoči glas golobov, mravelj, ljudi, src in njih bolečine (-Tone Pavček; Preproste besede).

From Manic To Magic Monday?

Aaaaaaaaaa, plakat je že narejen! Za 2. pesniško čajanko! Fletnoooooo! Priprave in organizacija pa tudi potekajo pospešeno!

Se je kar sneg na mojih oknih od vse toplote stalil, hihihi. Mogoče mi uspe še celo ven kaj pokukat, da vidim koliko snežink si podaja roke čez zasneženo temino neba...

State of mind: Could be, could be! Aja, pa vabilo na 2. pesniško čajanko in vse podrobnosti - kmalu!

RE: KATALENA ali predpriprave na vikend...

KATALENA: vrhunsko!!!
Boštjan Gombač mi lahko do konca življenja igra na klarinet pa na piščalke - sploh se ne bi pritoževala. Mojstrski performans!!!
Pa še faaaajn je bilo z Ano, sedela sem pa tudi zraven Staneta in Karle, ki ju že stooooo let nisem vidla...

Kafetkanje z Mihaelo: faaaaajn! Po dolgem cajtu, po tem, ko se nisma videli krepki dve leti. Se bo treba večkrat, a ne? Sem obljubila decembrski obisk v Mariboru, pridem (moj hiter pobeg na koncu je bil opravičjiv, Mihaela, res)!

Kafetkanje s Tomažem: reševanje sveta ob čaju in kavi... Treba ponavljat, v nedogled :)...

Čajčkanje z Alijem: zabavno in v znamenju zavidanja z moje strani. Tako darilo bi tut js!!! Kje se prijavim?

Brejnstorming z Mitjem: se bo še nadaljeval... čaj že mam kuhan, samo čakam še, da se "priklopi" na MSN.

State of mind: bljak pa sneg, še okn ne morm odpret... pa zjutr navsezgoda bom kidava al ka????

ČRNO ČRNE ČARNE MISLI

V sopotju ur, ki so teden priganjale k oddihu v dvodnevje, za katerega sem iskreno upala, da bo minil mirno ob kavici z ljubo mi osebo, ki je že predolgo nisem videla, sem še enkrat naletela na zaprta vrata, na ledeno pregrado, na uresničljivost besed, za katere sem bila naskrivaj prepričana (jaz, ki sem, roko na srce, prepričana o zelo malo stvareh), da so neuresničljive, prehitro izrečene, pretežke...

Je čudno, ko mi pota križajo občutja, ki so čez vsa leta poznanstva hodila šele nekje po tretji ali četrti poti vzporedno od moje, in se nikoli križala... Je čudno, ko sama sebe, tako prepolna naivnosti prepričujem, da je prav, da ni nič narobe, če se ne opravičujem za vse, kar čutim, storim, izbrišem, spregledam... Je čudno, ko si na previdni razdalji dveh svetov črtaš bližnjice in zaklinjaš besede v molitve različnim bogovom, božanstvom, vilam in škratom... Je čudno, ko želiš, da se spregleda, da izmed vseh kažipotov izbere tistega, ki drži v pravo smer. Mojo smer. Danes. Ne čez večnost odmrznjenega časa. Danes. In tako, da ne gre čez sebe.

Pa četudi ostane, kar je. Pa čeprav s prepričanostjo, da je prav edino tako, kot je. Da lahko še zmeraj brez slabe vesti gradi najlepša in najsvetejša zatočišča. Sam zase. Da lahko s svojim navdihom ulice spreminja v cirkus, če se mu zahoče. Ali mesto preobleče v rdečo. Mu nadene blišč decembrskih hitenj, čar velemestnih posebnosti. Zaigra na strune veličastnih mostov v spremljavi lesketavih slanih rek.

Pa četudi ostane(m) sam(a). Samo da vem, da sem ubogala ljubezenski šepet življenja. In pustila, da diha zrak, ki ga hoče. Da diha takrat, ko hoče. Sam ali v drugi dvojini...

Čudno črno črne čarne misli se danes lovijo na prepihu mojih možganov. Na srečo še nobena misel ni podivjano zgrmela čez trhlo pregrado dol v srce. Bil bi to samomor besed! Iztrohnjenost mladega življenja!

State of mind: neizogibna neizbežnost napačno izbranega časa

KATALENA ali predpriprave na vikend

Katalena - LUCIJA



Koncert v KompleKSu na Ravnah na Koroškem, 21.11.2008 s pričetkom ob 21h in predskupino Autodafé!

State of mind: bo faaaaaajn!!! ker drugače lih ne lepim pogosto posnetkov na tole črno podlago ;)...

BRSKANJE PO STAAARIH ZVEZKIH...

...ja, spet, vem, mi ni pomoči, a ne...

...in izbrskam spomine, skomine, želje, cilje, izpovedi, prepričevanja, citate, vonjave, okuse, ki sami od sebe zajadrajo v spominske predale preteklosti/prihodnosti?...

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
*
Ko pustiš, da prva misel pot nariše, rasteš...
(iz tega staaaarega prebliska je pred kratkim nastal song, ki čaka na Tomaža, da ga obleče v melodijo...)

*
mogoče še vedno preveč razlogov - razpakirati kovčke in misli... (-Christoph W. Bauer-)
(zapis na kavnem podstavku Medana 2006, ki se danes kar sam usedej v brazde srca)

*
Besede niso talismani.
Toda vsaka stvar se lahko
spremeni v poezijo,
če se je dotakne prava beseda.
(-Roberto Juarroz; Besede niso talismani-)
(danes dodajam, da še kako drži... vendar tudi vzvratno!)

*
najden listek z dvema še posebej faaaajnimi ogledanima predstavama:
- Medeja Material (CD; režija: Ivica Buljan, igralci: Marko Mandić (my favourite), Senka Bulić, Ditka Haberl)
- Sen 59 (Gledališče Glej; režija Tibor Hrs Pandur, igralca: Nina Ivanišin in Vito Weiss)

*
najden listek s še ne uresničeno idejo PISKR-a vrele poezije (Poezija In Slovenska Kuhinja Rocks),
ki se je začela z večerjami za tri (Sonce, Tjaša in jaz), ki so zmeraj vsebovale poetiko vsega možnega...

*
uuuu, pa še ena neobjavljena (po moje)... je fajn tu in tam kak zvezek narobe obrnit:

prve rezine
kruha
zjutraj
režejo dlani
drobim
te v vročo kavo

*
preblisk:
Bi morali svoje minule ljubezni vrniti?
(js mojih že ne dam, čeprav mi šarijo po srcu in sama sebe spravljam v obup, ker se preveč ubadam z njimi, pa si ene ljubezni tega sploh ne zaslužijo...)

*
...dovolj imam, da bi lahko ostal, te šepajoč ob palici iskal, našel in zacopral. A bi rad, da prideš sama, tako te čakava nebo in jaz...
(s plošče Naj letim Andreja Ofaka in Boruta Morija, kjer je v melodijo ujeta poezija finalistov Festivala mlade literature Urška 2005-07, avtorja besedila pa se pri najboljši volji zdaj ne spomnim, pogledam doma na ovitek...)


State of mind: Runalong

ZAKAJ SEM ZMERAJ JAZ TISTA, KI PIŠE PODOBNE PESMI DRUGIM???

BARBARA

I reach to touch you
but your smile risks
to become untrue
The blindman's sunlight
That's you

Accidently on purpose
You let me drown
in your "salt water kisses"
You're whole when I'm in
pieces

I'll never get enough of you

I try to hate you
but how can you hate
something you don't own?
So I just love you...
and mourn

I'll never get enough of you

State of mind: je kje kdo, ki bo "pisal pesmi" zame?

Tjaša, you know... Hvala za vse!

KAKO...

ubiješ dvojino in sanje?

Z lahkoto! Stay tuned, I have all the right answers!!!

State of mind: je šel spat...

DANES SE JE JUTRO...

...z mrzlimi prsti pretihotapilo skozi okna potiskana s prvimi ledenimi rožami. Naravnost pod odejo, še toplo, a nekako samotno, prežeto z včerajšnjimi ostanki skrivnostnega večera. Z ostrimi dotiki prebujeno telo, koža odišavljena z nemirno pregnanimi sanjami in misli, črne misli, roke vihrave v nebo, so zacoprali začetek novega tihotapljenja v dan. Stopajoč čezse, na drugo stran začetka, v cimetasti sobi, je tiho, brez diha, iskala nasmeh, ki bi pristajal zamrznjenemu času, v katerega je trdo priletela. Zamrznjenemu času, ki je odkruške biti odnesel na vse strani, je želela nadeti najtoplejše rokavice. Iz babičine volne. Pa se je nit izgubila nedavno tega, ko je v novembrsko-ponedeljkovem hitenju mraka v noč na pogorišču jesenskih svetlikanj dvojine čas prestavil svojo dimenzijo v oddaljene svetove. Tako so ostali tanko črtasto-pisani ostanki besed. Visokoleteči so v glasni samoti vabili v novo zgodbo. Kjer se pravljica lahko zgodi vsak dan, vendar jo neizrečene obljube vlečejo v slepo ulico hotenj. Par drobnih trenutkov stoječa na strani srca, kjer najbolj boli, je ugasnila tišino in prižgala ljubezen. V puloverju njegovih dotikov je zaklenila vrata za sabo.

State of mind: She Alone

9. PESNIŠKA OLIMPIADA

(slika vzeta s flickr.com)

Jesen mi že par let prinaša najlepša pesnikovanja ever! In tudi tokrat je bilo čisto očiščevalno (no, če odštejem nove brazde na srcu).

Poročilo z dogajanja na že devetem olimpijskem čaranju besed najdete na Bajti, kje pa drugje. Natančneje tukaj.

Vsega, kar se je dogajalo, seveda ne gre ubesediti. Kot ne gre najlažje ubesediti vseh bližin in dvojin sveta. Okej, malo se že izgubljam...

Vsi iskreno vabljeni na 11. Pesniško olimpiado (zakaj ne na 10., si preberete v prispevku!), kjer boste lahko svoja pesniška prepletanja podtikali med mlado podrast literature!


State of mind: Vse toplo in magično prehitro in s polnimi kovčki lepot odide v zimo...

Pripis: Tole sem še odkrila... Na Drugem svetu je bila objavljena povezava na tale prispevek.

MALI, SREČNI SVETOVI...

...

SO! Kljub vsej soli na rane. Kljub podočnjakom. In nedokončanim tekstom, ki potrpežljivo čakajo, da se Barbara sestavi. Nazaj. Da pobere vse odkruške, ki jih je odneslo. Ki so jih odnesli. Ne. Ki jih je odnesel.

Mali srečni svetovi so! Je moja draga Maja. Svetel kažipot na zemljevidu vseh tegob, ki se tako ali drugače, ob najbolj čudnih trenutkih prikradejo skozi priprta vrata točno na tisto stran srca, kjer najbolj boli.

Mali srečni svetovi so! Je moja draga Tea, ki je iz sodelavke zrasla v prijateljico za zmeraj. Brez posebnega truda. In ki zna nasmejati ravno pravi čas. In poslušati še bolj. Ali biti enostavno tiho. Ker preprosto ve.

Mali srečni svetovi so! Je moj dragi bivši cimer - ponočnjak. Ki zmeraj (ne vem, če telepatsko, ali kaj?) najde pravi čas, da se pojavi iz svojega, precej podobnega mojemu, sveta. In najde čas za crkljanje s kavo in zdravilni pogovor.

Mali srečni svetovi so. Je moja draga Vanja. Ki zato, da priredimo babji večer, kjer ne manjka solzavih filmov, ton čokolade in hektolitrov opojnih tekočin, odpove ure body pumpa. In je fajna. In ona to dobro ve.

In obstajajo mali srčni in srečni svetovi knjig in poezije. Ki glasno samoto, zadnje dni že kričečo, vztrajno vabijo v svoje jesenske gozdove pisanih verzov.

In samota popusti ter se zavleče med najtemnejšo podrast, na najbolj mehak mah, v še večjo samoto. In na debla vrezuje možne scenarije dvojine. Včasih brez računa. S posladkom očiščujočih solz. Ki na mrzli prsti puščajo biserne sledi do mogoče kdaj pravljičnega začetka.

So pa, žalostno, žalostno, tudi mali nesrečni svetovi. Ki mrk lune potiskajo čez male srečne svetove. In jemljejo svetlobo. In puščajo ostre dotike na nepripravljeni koži.

State of mind: v večeru včasih jočejo demoni... (iz pesmi Janeza Usenika)

KAMNOLOM LJUBEZNI*

Od kod pridejo solze, če zgubiš nekaj, kar ni tvoje? Boli srce? Ali samo misel, ki si jo prehitro vzel za svojo in ji pripravil mehko pribežališče? Ali nekdo ve? Da bi mu za zmeraj rad povedal, da je somewhere far far še zmeraj eno malo sidrišče, komaj dosti veliko za mali čoln, ampak dosti globoko? Da bi nekdo za zmeraj v žepu nosil drobtinice kot Janko in Metka? Za vsak primer? Da bi nekdo vriskal s planin na drugo stran srca? Da bi s smetišča besede zbiral samo zato, da bi jih lahko posodil za vsa občutja? Da bi vedno zmagal, imel vedno pravo pot za hrbtom? Da bi gradil najlepše zgradbe sveta in bral najlepše stihe? Samo zanj, samo zanj z mrzlimi rokami? Da bi obstajalo več srečnih svetov? In da bi bil lunin krajec obešalnik ljubezni za zmeraj? In da bi bila vsaka sanjava ptica sončni otrok, nikoli otrok teme? Da bi z ognjem zimo preganjal brez rokavic? In brisal viharje z neba srca? In sadil mogočne krošnje na tanka debla? Odkruške zgodb pometal v mozaike novih začetkov? Da bi imel prave odgovore na nočne krike? In čarobno paličico za odganjanje bolečine? In da nekdo želi, da prideš sam, ne na povabilo? Četudi sredi najtemnejše noči? Četudi brez kometov? Samo z rdečico čez lica in rokami v nasmeh?

Kam gredo solze, če zgubiš nekaj, kar ni bilo nikoli tvoje?


State of mind: ...topa kosa vztrajno reže...

*temna, temna skala sredi srca

NEVERENDING...

Kako spustiš, kar sploh nikoli ni bilo tvoje?

Obredno zažgeš?

State of mind: entering shitty phase of my life... again...

ODPADE(VA)

...

State of mind: ...in pride noč, da s črno rokavico zadavi sanj trepetajočo ptico... (iz pesmi Janeza Usenika)

POETIKA DVOJINE

poetika majhnega
medprostorja
dívja
divja!
v poetiki vožnje
kroge zvočnih zapisov
mimogrede
odtisne na kožo
pričakovanja nemo
obvisijo
in tople roke
čisto čiste
hranijo nevidne poljube
dolgega večera
v kratke besedne zveze
izogibajoč se besedam
na tiste črke

samo zate bi
(tudi z mrzlimi rokami)
pisala ljubezen
na vetrobranska stekla
jeseni

State of mind: do I even know NOW?

PREROKBA

temne oblike
svetlobe
s stenji rdečine
rišejo kažipote
čez naslonjala bližine
in roke
nemirne počasi plešoče
ježijo kožo
čez razdalje
še bolj z dotiki
prerokujejo dvojino


State of mind: do I even know?

TRENUTNO...

...se grem spravljat nad tole:

Z največjim užitkom!

State of mind: Če sem čisto tiho, potem veste kaj delam. Rastem.

DELOVNA VERZIJA SONGA

Po dooooooolgih devetih letih (ja, 9) sem z namenom, da bo uglasbljena, končno napisala svojo drugo pesem v življenju. Pa saj ne, da mi ne bi prijatelj Tomaž, ki je uglasbil že prvo, težil že v vmesnem času, naj dam kaj od sebe. Ampak je trajalooooo. Do prejšnje nedelje. Ko sem zvečer na poti v Ljubljano po štirinajstih dnevih bolniške in domačega razvajanja, v mojem malem polnem avtu, ob glasni glasbi in čvekanju treh osebkov, ki jih redno prevažam do prestolnice, dobila navdih in začetno kitico songa (kot jim jaz rada pravim). Krivi so bili Avtomobili (band, da ne bo pomote) in njihova Poletje ljubezni.

No, v torek sem potem pesem odnesla k Tomažu, ko sem šla prvič na ogled njegovega lastnega gnezda (stanovanja). Pravi, da mu je všeč. Pesem. Stanovanje je itak zakon. No, okej, sicer sem mu pa dala za pesem vsa pooblastila, da kaj spremeni, popravi, vrže ven, zamenja spol, kar koli...

Zdaj ima čas do decembra, ko bo pesem predstavil na naši 2. Pesniški čajanki, ki se bo dogajala in nahranila ljubitelje poezije 6.12.2008 ob 19.uri v veliki dvorani Družbenega doma na Prevaljah.

Če koga zanima (pesem predvsem, hehe, in kako se je Tomaž odrezal), vljudno vabljeni.

Spodaj pa delovna verzija songa (še brez naslova):

V sapah indijanskega poletja
bosa stopaš čez dvorišče.
Tvoja roka mojo išče
v gubah zgodnjega zavetja

Pustiš, da prva misel pot nariše:
»Da bi dišali še gozdovi,
da bi ponosni šli bogovi,
da najina ljubezen se napiše.«

Razpuščenih las, z nasmehom čez lice
na poti do tenkih, bledih oblakov.
S previdnim, a hitrim korakom,
si včeraj čez polja naganjala ptice.

Naj visoko nad jesenskimi drevesi
topla semena dvojine spustijo
in skupaj v mraku čez zvezde zletijo
Kot veter objamejo topli telesi…

Ko pustiš, da prva misel pot nariše,
Rasteš…
Rastejo mladi dišeči gozdovi,
hodijo ponosno mali bogovi
Naju nihče več ne zbriše…

State of mind: nestrpna...

GLASBA&FILMI

Zahvaljujoč prijatelju Tomažu, ki ima full fletno stanovanje bajdvej ;), se je moja zbirka glasbe povečala za naslednje albume (za lušte še linki do nekaterih komadov):

Elemental - Pod pritiskom
Bruce Spreengsteen - Magic
Carla Bruni - Comme Si De Rien N'Etait
Gotan Project - Lunatico - La Corporacion
Madonna - Hard Candy
Xavier Naidoo - Alles Gute vor uns

in za naslednje filme:

Irina Palm
Pan's Labyrinth
Left Luggage - mojstrovino kot je, bom pogledala ponovno
Then She Found Me

Torej ne bo več dolgčas v moji kameni dobi (že en mesec sem namreč brez TV-ja in interneta). Praise the Lord, whoever SHE may be...

State of mind: dosti dela za nekaj časa ;)

INTERVJU Z MOJO DRAGO MAJO...

... začinjen z večernim smehom ter dišeč po čaju in kakavu...

Naj v pisano jesensko ogrinjalo poezije zapelje tudi vas.


"senca se dvigne s tal
saj sem čisto krotka muca
ko potlačim vso erotično privlačnost"

by Maja Visinski

State of mind: besede, besede, besede...