četrtek, februar 19, 2009

VSE NAJBOLJŠE ZA JUTRIŠNJI ROJSTNI DAN ali ARQUITECTURA DE LAS RELACIONES

"Encontrar. Po treh dneh se tvoje življenje obrne na glavo. Y la tierra es el cielo...

In si pripravljen deliti svoje obsesije z limonino Cedevito, Marimekkom in cimetastim vonjem sobe. Prebirati Daneta Zajca, piti metin čaj. Mu pisati pesmi. Na kožo, na vetrobranska stekla avtomobila, mu ljubezen tlakovati čez čelo. Da bi videl in vedel, da je vredno poskusiti, čeprav mogoče še ne veš kam te odnese hitra reka življenja. In kje se boš prebudil v naslednje megleno jutro. In kje boš zidal nove zgodbe, iskal topla zatočišča zase in za svoje srce. Katere kraje vtisnil globoko v tirnice spomina, katerim izzivom pustil, da gospodarijo s tvojim časom ter spoznal katere viharje lahko prebrodiš tudi bos. In čeprav ne veš, ali si pripravljen. Imaš to v sebi. Ali pa te je divji svet posrkal vase in te spremenil.

Najdeš in želiš obdržati. In želiš, da bi tudi on našel in obdržal. Ker, če ne poskusiš, ne boš nikoli vedel. Da se da božati še bolj nežno. Da lahko ljubezen diši toplo in domače. Da so igre v dvoje prijetnejše. In da je bližina zato, da se deli. Ne veš, če ne ponudiš roke, da prerokovana dvojina popelje čez horizont odlašanj. Ne veš, če arhitekturi odnosov ne pustiš čez prag starih prepričanj in ne najde svetle sobe za nove začetke. Če zapiraš v klet srca vse upe namesto, da bi jim pripravil spalnico na mezaninu. Od koder je lep razgled po čarni sobi v medli bledikavosti sveč, naravnost skozi okno na robove neba. Ki jih vsako jutro znova, samo zanj, vihaš navzgor, da ne bi čezenj zletele sanje.

Ampak solo ne gre. Če se trudiš sam. Če drugi ni za. Ker je treba vse začetke graditi v dvoje, da so se pripravljeni razviti v nadaljevanja. Besed. Stavkov. Odstavkov. Poglavij. Knjig. Do koder pač prideš. Ker, lahko se, roko na srce, vse konča že pri besedah. Ali stavkih. odstavkih. Poglavjih. Redkokdaj dvojina napiše knjigo."


Nekako tako se je končala neka zgodba. In dve poti, ki sta se za trenutek srečali, še zmeraj vodita vsaka v svoj kraj. Imata vsaka svoje kažipote. Ovire. Majhna presenečenja. Drobne kamne, ki pikajo v podplate. In drage ljudi. Različne, včasih iste. Ki so sidrišča za žalost. Ljubezen. Veselje. In vse, kar je še takšnega.

So pa odletele črne ptice in kava zdaj čisto dobro diši tudi v ednini. In zelena pika nič več ne gori. Zame, najbrž. Za druge še. Previdnost (beri: izogibanje) je mati modrosti.

Pa vseeno hodim nasmejana. Ker dvojino včasih najdeš tam, kjer nisi pričakoval. Niti si nisi znal predstavljati. In je fajn. In spet nemirna čakam tiste vmesne klice, da mi pove, da me pogreša. Da misli name. In načrtuje vikend. In delovni dnevi minevajo hitreje. Več je zagona, več energije. In rastejo ideje. Svoj kotiček že imajo v mojem gnezdu. In jih hranim z ljubeznijo. In zgornjo zgodbo pišem drugi osebi. Z drugačnimi detajli, pa vseeno isto.

Ampak vseeno, za dobre stare čase: VSE NAJBOLJŠE ZA JUTRIŠNJI ROJSTNI DAN!


State of mind: vse se zgodi z razlogom, ali kako že?

Ni komentarjev: