sobota, november 22, 2008

ČRNO ČRNE ČARNE MISLI

V sopotju ur, ki so teden priganjale k oddihu v dvodnevje, za katerega sem iskreno upala, da bo minil mirno ob kavici z ljubo mi osebo, ki je že predolgo nisem videla, sem še enkrat naletela na zaprta vrata, na ledeno pregrado, na uresničljivost besed, za katere sem bila naskrivaj prepričana (jaz, ki sem, roko na srce, prepričana o zelo malo stvareh), da so neuresničljive, prehitro izrečene, pretežke...

Je čudno, ko mi pota križajo občutja, ki so čez vsa leta poznanstva hodila šele nekje po tretji ali četrti poti vzporedno od moje, in se nikoli križala... Je čudno, ko sama sebe, tako prepolna naivnosti prepričujem, da je prav, da ni nič narobe, če se ne opravičujem za vse, kar čutim, storim, izbrišem, spregledam... Je čudno, ko si na previdni razdalji dveh svetov črtaš bližnjice in zaklinjaš besede v molitve različnim bogovom, božanstvom, vilam in škratom... Je čudno, ko želiš, da se spregleda, da izmed vseh kažipotov izbere tistega, ki drži v pravo smer. Mojo smer. Danes. Ne čez večnost odmrznjenega časa. Danes. In tako, da ne gre čez sebe.

Pa četudi ostane, kar je. Pa čeprav s prepričanostjo, da je prav edino tako, kot je. Da lahko še zmeraj brez slabe vesti gradi najlepša in najsvetejša zatočišča. Sam zase. Da lahko s svojim navdihom ulice spreminja v cirkus, če se mu zahoče. Ali mesto preobleče v rdečo. Mu nadene blišč decembrskih hitenj, čar velemestnih posebnosti. Zaigra na strune veličastnih mostov v spremljavi lesketavih slanih rek.

Pa četudi ostane(m) sam(a). Samo da vem, da sem ubogala ljubezenski šepet življenja. In pustila, da diha zrak, ki ga hoče. Da diha takrat, ko hoče. Sam ali v drugi dvojini...


Čudno črno črne čarne misli se danes lovijo na prepihu mojih možganov. Na srečo še nobena misel ni podivjano zgrmela čez trhlo pregrado dol v srce. Bil bi to samomor besed! Iztrohnjenost mladega življenja!

State of mind: neizogibna neizbežnost napačno izbranega časa

Ni komentarjev: