torek, november 18, 2008

MALI, SREČNI SVETOVI...

...

SO! Kljub vsej soli na rane. Kljub podočnjakom. In nedokončanim tekstom, ki potrpežljivo čakajo, da se Barbara sestavi. Nazaj. Da pobere vse odkruške, ki jih je odneslo. Ki so jih odnesli. Ne. Ki jih je odnesel.

Mali srečni svetovi so! Je moja draga Maja. Svetel kažipot na zemljevidu vseh tegob, ki se tako ali drugače, ob najbolj čudnih trenutkih prikradejo skozi priprta vrata točno na tisto stran srca, kjer najbolj boli.

Mali srečni svetovi so! Je moja draga Tea, ki je iz sodelavke zrasla v prijateljico za zmeraj. Brez posebnega truda. In ki zna nasmejati ravno pravi čas. In poslušati še bolj. Ali biti enostavno tiho. Ker preprosto ve.

Mali srečni svetovi so! Je moj dragi bivši cimer - ponočnjak. Ki zmeraj (ne vem, če telepatsko, ali kaj?) najde pravi čas, da se pojavi iz svojega, precej podobnega mojemu, sveta. In najde čas za crkljanje s kavo in zdravilni pogovor.

Mali srečni svetovi so. Je moja draga Vanja. Ki zato, da priredimo babji večer, kjer ne manjka solzavih filmov, ton čokolade in hektolitrov opojnih tekočin, odpove ure body pumpa. In je fajna. In ona to dobro ve.

In obstajajo mali srčni in srečni svetovi knjig in poezije. Ki glasno samoto, zadnje dni že kričečo, vztrajno vabijo v svoje jesenske gozdove pisanih verzov.

In samota popusti ter se zavleče med najtemnejšo podrast, na najbolj mehak mah, v še večjo samoto. In na debla vrezuje možne scenarije dvojine. Včasih brez računa. S posladkom očiščujočih solz. Ki na mrzli prsti puščajo biserne sledi do mogoče kdaj pravljičnega začetka.

So pa, žalostno, žalostno, tudi mali nesrečni svetovi. Ki mrk lune potiskajo čez male srečne svetove. In jemljejo svetlobo. In puščajo ostre dotike na nepripravljeni koži.

State of mind: v večeru včasih jočejo demoni... (iz pesmi Janeza Usenika)

2 komentarja:

majchy pravi ...

bejbi, en velik objem, točno takrat in tako dolgo,ko ga rabiš, pa čeprav samo v mislih (mislim nate)...

pa v petek se oglasiš na čajčku, al! nč bat, ker ti bom vanj zamešala malo ruma, kajti -pazi zdaj to- boš lahko malo počila in pustila, da se rum blagodejno razleze po tebi...na novem kavču!

luv,
maja

Barbara pravi ...

moja draga,

sej veš, sem ti že neštetokrat povedala, da si en tak moj pristaniški privez, kamor se lahko zasidram točno takrat, ko to rabim. In objemi pašejo zdaj - kot tople rokavice na prezeble roke. Stokrat, kaj stokrat, neštetokrat hvala!

V petek pa obvezno pridem. Že čaj z rumom je vabljiv, kaj šele nov kavč. Pridem prizkusit... And I can't hardly wait...

Luv,
Barbara