ponedeljek, november 24, 2008

KDAJ JE PRAVI ČAS?

Zakaj ljudje ne povemo tistega, kar mislimo, pravočasno? Takrat, ko je trenutek več kot primeren in očiten. Zakaj odlašamo? In si otežujemo stvari? Ker, naslednjič je težje. Mnogo težje. Celoten pogovor je potrebno pripeljati nazaj na tisto točko pogovora, kjer bi takrat morali izgovoriti prave besede. Spraviti se je potrebno v čustveno stanje, v katerem smo bili takrat. Okoliščine morajo biti podobne. Pričarati je potrebno primerno atmosfero, ki je takrat, ko nismo izgovorili tistega, kar smo mislili, pobrala šila in kopita in zdaj sedi v prvem temnem kotu ter čaka. Na naslednji pravi trenutek. Če pride.

Se že rodimo s prednaloženo programsko opremo, ki v takšni trenutkih zavira naše misli in v realnost spušča samo premišljene in prečiščene misli? Saj je dobro, v večini primerov, da dvakrat (ali večkrat) premislimo, kaj rečemo. Ampak priznajmo si, da bi bilo velikokrat bolje, da bi te iste besede nepremišljeno izstrelili. Nič oklevanja. Nič premišljevanja. Nič očitanja, da smo zamudili svojo priložnost. In nič spraševanja, kako bi bilo, če bi si takrat upali. Strah je ponavadi tisti, ki nas drži nazaj. Da hodimo kot mačke okoli vrele kaše. Besede zavijamo v povoje dvomljivosti. Se izmikamo. Ne vem komu. In ne vem čemu. Držimo v sebi. Postajamo zmeraj bolj tihi. In ne odgovarjamo na s tem povezana vprašanja. Hranimi svojo žalost. Kompliciramo. Brez veze. Ker je naslednjič res še težje. Še zmeraj moraš enkrat povedat. No, če si oseba, ki želi imeti vse popredalčkano (kot jaz). In takrat ti je žal, da tega že nisi storil. Takrat. In se grizeš. Da bi bilo to vse že za tabo. Problem rešen. Duša mirna. Vest čista. Me razumete?

Če ne, za tiste, ki rabite čisti zadetek iz besed tole: Love sucks (ja, angleščina ima primeren izraz, v slovenščini bi se izgubil pravi pomen)!

(zgoraj napisano lahko uporabite tudi za, no, kakšno drugo temo… Povišica, odpoved, razočaranje nad kom/čem, priznanje, opravičilo...)

State of mind: Treba je mnogo tišine, tišine znotraj in zunaj nas, da bi slišali glas, tihi, plahi pojemajoči glas golobov, mravelj, ljudi, src in njih bolečine (-Tone Pavček; Preproste besede).

Ni komentarjev: