torek, november 18, 2008

KAMNOLOM LJUBEZNI*

Od kod pridejo solze, če zgubiš nekaj, kar ni tvoje? Boli srce? Ali samo misel, ki si jo prehitro vzel za svojo in ji pripravil mehko pribežališče? Ali nekdo ve? Da bi mu za zmeraj rad povedal, da je somewhere far far še zmeraj eno malo sidrišče, komaj dosti veliko za mali čoln, ampak dosti globoko? Da bi nekdo za zmeraj v žepu nosil drobtinice kot Janko in Metka? Za vsak primer? Da bi nekdo vriskal s planin na drugo stran srca? Da bi s smetišča besede zbiral samo zato, da bi jih lahko posodil za vsa občutja? Da bi vedno zmagal, imel vedno pravo pot za hrbtom? Da bi gradil najlepše zgradbe sveta in bral najlepše stihe? Samo zanj, samo zanj z mrzlimi rokami? Da bi obstajalo več srečnih svetov? In da bi bil lunin krajec obešalnik ljubezni za zmeraj? In da bi bila vsaka sanjava ptica sončni otrok, nikoli otrok teme? Da bi z ognjem zimo preganjal brez rokavic? In brisal viharje z neba srca? In sadil mogočne krošnje na tanka debla? Odkruške zgodb pometal v mozaike novih začetkov? Da bi imel prave odgovore na nočne krike? In čarobno paličico za odganjanje bolečine? In da nekdo želi, da prideš sam, ne na povabilo? Četudi sredi najtemnejše noči? Četudi brez kometov? Samo z rdečico čez lica in rokami v nasmeh?

Kam gredo solze, če zgubiš nekaj, kar ni bilo nikoli tvoje?


State of mind: ...topa kosa vztrajno reže...

*temna, temna skala sredi srca

Ni komentarjev: