DELOVNA VERZIJA SONGA

Po dooooooolgih devetih letih (ja, 9) sem z namenom, da bo uglasbljena, končno napisala svojo drugo pesem v življenju. Pa saj ne, da mi ne bi prijatelj Tomaž, ki je uglasbil že prvo, težil že v vmesnem času, naj dam kaj od sebe. Ampak je trajalooooo. Do prejšnje nedelje. Ko sem zvečer na poti v Ljubljano po štirinajstih dnevih bolniške in domačega razvajanja, v mojem malem polnem avtu, ob glasni glasbi in čvekanju treh osebkov, ki jih redno prevažam do prestolnice, dobila navdih in začetno kitico songa (kot jim jaz rada pravim). Krivi so bili Avtomobili (band, da ne bo pomote) in njihova Poletje ljubezni.

No, v torek sem potem pesem odnesla k Tomažu, ko sem šla prvič na ogled njegovega lastnega gnezda (stanovanja). Pravi, da mu je všeč. Pesem. Stanovanje je itak zakon. No, okej, sicer sem mu pa dala za pesem vsa pooblastila, da kaj spremeni, popravi, vrže ven, zamenja spol, kar koli...

Zdaj ima čas do decembra, ko bo pesem predstavil na naši 2. Pesniški čajanki, ki se bo dogajala in nahranila ljubitelje poezije 6.12.2008 ob 19.uri v veliki dvorani Družbenega doma na Prevaljah.

Če koga zanima (pesem predvsem, hehe, in kako se je Tomaž odrezal), vljudno vabljeni.

Spodaj pa delovna verzija songa (še brez naslova):

V sapah indijanskega poletja
bosa stopaš čez dvorišče.
Tvoja roka mojo išče
v gubah zgodnjega zavetja

Pustiš, da prva misel pot nariše:
»Da bi dišali še gozdovi,
da bi ponosni šli bogovi,
da najina ljubezen se napiše.«

Razpuščenih las, z nasmehom čez lice
na poti do tenkih, bledih oblakov.
S previdnim, a hitrim korakom,
si včeraj čez polja naganjala ptice.

Naj visoko nad jesenskimi drevesi
topla semena dvojine spustijo
in skupaj v mraku čez zvezde zletijo
Kot veter objamejo topli telesi…

Ko pustiš, da prva misel pot nariše,
Rasteš…
Rastejo mladi dišeči gozdovi,
hodijo ponosno mali bogovi
Naju nihče več ne zbriše…

State of mind: nestrpna...