sreda, november 19, 2008

DANES SE JE JUTRO...

...z mrzlimi prsti pretihotapilo skozi okna potiskana s prvimi ledenimi rožami. Naravnost pod odejo, še toplo, a nekako samotno, prežeto z včerajšnjimi ostanki skrivnostnega večera. Z ostrimi dotiki prebujeno telo, koža odišavljena z nemirno pregnanimi sanjami in misli, črne misli, roke vihrave v nebo, so zacoprali začetek novega tihotapljenja v dan. Stopajoč čezse, na drugo stran začetka, v cimetasti sobi, je tiho, brez diha, iskala nasmeh, ki bi pristajal zamrznjenemu času, v katerega je trdo priletela. Zamrznjenemu času, ki je odkruške biti odnesel na vse strani, je želela nadeti najtoplejše rokavice. Iz babičine volne. Pa se je nit izgubila nedavno tega, ko je v novembrsko-ponedeljkovem hitenju mraka v noč na pogorišču jesenskih svetlikanj dvojine čas prestavil svojo dimenzijo v oddaljene svetove. Tako so ostali tanko črtasto-pisani ostanki besed. Visokoleteči so v glasni samoti vabili v novo zgodbo. Kjer se pravljica lahko zgodi vsak dan, vendar jo neizrečene obljube vlečejo v slepo ulico hotenj. Par drobnih trenutkov stoječa na strani srca, kjer najbolj boli, je ugasnila tišino in prižgala ljubezen. V puloverju njegovih dotikov je zaklenila vrata za sabo.

State of mind: She Alone

Ni komentarjev: