nedelja, junij 08, 2008

RECENZIJA PRVENCA MOJE DRAGE ANE

ANA PISAR – GNEZDO BESED NA NAJINI STRANI DALJAV


Ana Pisar se je svojim pesniškim prvencem Gnezdo besed na najini strani daljav z rosnimi 17 leti zavihtela na pesniški Parnas, kot je v spremni besedi knjige zapisal njen mentor in urednik pesniške zbirke, profesor Miran Kodrin. Ana je tako šesta po vrsti, ki ji je Gimnazija Ravne na Koroškem izdala prvenec. Knjiga že z naslovnico (avtor fotografije je Miha Kolar, prav tako dijak gimnazije Ravne na Koroškem, knjigo pa je za tisk pripravil oblikovalski studio KULT Simona Kajtne) pritegne pozornost in v ljubiteljih pisane besede zbudi željo po odkrivanju srca/sveta, ki na razprti dlani vabi v dišeče sobe poezije.

Pesniška zbirka Ane Pisar Gnezdo besed na najini strani daljav je še čisto sveža, komaj kaj več kot teden dni živeča knjiga, ki za platnicami skriva 88 pesmi razdeljenih v osem sklopov, v osem sob, ki bralca preslikajo v spreminjajoča se stanja in občutja mlade poetese ter z njih odstirajo tančice modernega, hitrega sveta, ki tem trenutkom drugače kot s pesniško izpovedjo, ne pustijo na plan. Ker število osem simbolizira besedo, sta takšen izbor in predstavitev pesmi iznajdljiv način predstavitve poezije, ki je nastal delno po naključju, kot je na premierni predstavitvi prvenca dejala avtorica. Posamezni sklopi so naslovljeni in podnaslovljeni z verzi ali besednimi zvezami iz pesmi tako, da naslov in podnaslov, čeprav nista nujno iz iste pesmi, tvorita čisto novo, samostojno pesem. Drobno in nežno. A vendar vsakič udarno in s sporočilom, z radovednost zbujajočim razkrivanjem vsebine. Skupaj s posebej izbranimi fotografijami dveh mladih gimnazijcev, Mihe Kolarja in Mateja Kodrina, ti drobni zapisi dražijo dušo bralca in ga ženejo v nadaljnje odkrivanje čisto posebnega sveta. Sveta mladega, poezije polnega srca Ane Pisar.

Ana Pisar je svoj pesniški prvenec posvetila očetu. Za zapisom »Očetu, ki ga ima nebo. Besede božajo bolečino.« se bralcu odpre prvi sklop, prva soba, poimenovana Bolelo bo do dna kosti. V njej bralec kot senca spremlja pesnico na poti spominjanja in žalosti, ko se premlada sooča z grenko izkušnjo izgube očeta. Skozi besede Bolelo je včeraj…/Bolelo je danes…/Bolelo bo jutri…/Bolelo bo do dna kosti…/počasi počasi me bo jemalo se skoraj neslišno tihotapijo samotne ure in solze prelite v malajske ámoke, kentavre duha, črne maske, palube strahote. Solze pogrešanja. In solze poguma nekoga, ki gre naprej v svet kot torzo. Nekoga, ki mogoče le potihem zre v daljave in se ne ustavlja.

Zimska je soba v katero bralec vstopi v drugem sklopu Dišim po zasneženih večerih. Že v prvi pesmi pesnica nakaže prehod k začetkom drugačne ljubezni, ki se kljub mladosti hitro spremeni v hrepenenje po zdavnaj preživeti dvojini, ki se zdaj zdi ujeta v mrzle kristale snežink in zaprašene spomine.

Tretja soba poezije Sončim misli in postajam melodija je postlana z glasbo. V njej se s tankimi nitmi prepletata poetesini ljubezni do poezije in glasbe ter postajata nežna celota, v katero bralca zapeljejo strune violončela in pod njegovo kožo še dolgo odmevajo vrtinci neizrečenih besed, dotiki neizsušene ljubezni, nežne elegantne melodije in ljubezenske peripetije. In v tej sobi ni vedno roka tista, ki slači.

Gnezdo besed je četrti sklop, četrta soba, iz katere se vije omamni vonj po dvojini. Vonj po ljubezni med Njo in Njim. Vonj po poljubih, dotikih, naježeni koži, amorjevih krilih. Po jutrih, ujetih med rjuhe, na katera mlada pesnica stavi svoje srce. Ki ne mara samote, nenehne želje po dotikih in ki čara besede dvojine v čas, ki je obstal v pesku Njune obale.

Ljubezensko dvojino zanese tudi v peto sobo poezije, v Tolmun norosti. Kjer obroč okrog nje sklenejo strasti, naslonjala ljubezni, krila brezčasja, romantika, omama. Kjer ljubezen ščisti vso umazanijo. In kjer bralec odkrije tkalnico niti. Takšnih, ki se v šesti sobi Razparane niti natrgajo s pogosto neutemeljenimi dvomi v mlado ljubezen, ki pred oči rišejo packe ljubezni in iz njih izvabljajo žametne solze.

S pravljično, sedmo sobo poezije se razparane niti v bolj optimističnih, zopet v ljubezen verujočih pesmih, zavozlajo v Niti tančice. Bralca na eni strani potiskajo v razmišljanje o samoti sredi dvojine, na drugi pa ga vabijo na konec vesoljskega kolodvora, v brezčasje, v svež dež, v kraje kjer ljubezen do Njega postaja ljubezen do Poezije. In kjer je svet avtoričina poezija in ona poetesa.

Žerjavice žarenje je zadnja, osma soba, v kateri poezija raste in dozori. Dozori v zgodnje poletne okuse, barve in stanja različnih ljubezni. Za zmeraj. Za vedno. Do konca. V veliko, svetlo sončnico besed. Ki se zmeraj, za vedno in do konca obrača za soncem. In ki suvereno zaključi poglavje ene izmed zgodb, ki jo živi Ana Pisar. Nato odleti. Iskat nepopisane liste, na katere bo posejala nova semena za pesmi.


Recenzijo najdete tudi tukaj.

State of mind: razorožena z ljubeznijo

Ni komentarjev: