nedelja, februar 24, 2008

POSTAPOCALIPTIC WASTELAND

Ne (s)poznam se več. Nisem več Barbara. Mi pravijo. V službi.
Ne-e. To pa res nisi ti. Mi pravijo. Prijatelji. Tisti, ki so blizu mojega srca.
Nekaj je drugače. Si se spremenila? Me sprašujejo. Tisti, ki so, pa niso, malo bližje mojemu srcu.
Aa, kje pa. Tega pa že nisi naredila! Slišim. Od mame. Očeta. Od sestre. Brata. Soseda.
Drugačna si. Jezna. Malenkost agresivna. Mi pravi Najdražji. Malenkost?


Vsako jutro tlačim to drugačnost, agresijo, jezo in kar je še tega, kar me nikoli prej ni definiralo, nazaj pod kovter. Čez navlečem še odejo. Zaprem vrata. In dam muziko na glas. Čisto. In to ne preveč spodbudno. Že skoraj depresivno. Ja, neke vrste depresivno. Da se ja ne bi izmuznilo skozi drsna vrata spalnice. Naravnost v kopalnico. Na dnevno kremo in hopa! na obraz. Da ne bi, takole hinavsko, splezalo čez rob najljubše šalce hopa! direktno v sveže kuhano kavo. V usta. In nižje navzdol. In potem v žep kavbojk. Skupaj z mano v avto. 13 minut po obvoznici. Če ni gužve. Drugače tudi pol ure. Čez parkirišče. V dvigalo. Vseskozi z mano. Skoraj čez cel dan. Odvisno, koliko tega smukne za mano skozi vrata. Ko grem vsako jutro v (še en) enak dan.

Ko z narisanim nasmehom in lažno poskočnim korakom že mesece iščem koščke sebe, ki so se razgubili. V razpoke naivnosti. Ja, naivnosti. In vedno znova prepričujem samo sebe, da bo od danes naprej drugače. Da se bom otresla negativizma. In včasih celo gre. Kakšno uro ali dve. Potem pa spet od začetka.

Zvečer pa spet zraven v posteljo. Skozi ure nespanja. Skozi moraste sanje. Pa vendar s trohico upanja da bo jutro spet staro. Da se v temi noči najdem nazaj. Da se sestavim. Uredim. Za službo. Za prijatelje, ki so blizu mojega srca. Za tiste, ki so, pa niso, malo bližje mojemu srcu. Za mamo. Za očeta. Sestro. Brata. Sosede. Za Najdražjega.

In predvsem zase. Za Barbaro. Ta pravo.


photo from http://www.exulanten.com/sitebuilder/images/wasteland-300x240.jpg

State of mind: I am really trying to exit my postapocaliptic wasteland phase!

6 komentarjev:

majchy pravi ...

Barbi,

vem kako je, ko te ukalupi. Vem, predobro vem, kako je, ko se ti zdi, da se tega ne boš nikoli več znebila, da je svet NarobeSvet.
In res mi verjemi, da vse skupaj mine. Bo minlo, kar naenkrat. Vse to je samo del nekega (očitno potrebnega) procesa - če ti pusti kako sled, bo definitvno pozitivna, zate, zdaj ali v prihodnje.

Do takrat pa musko naglas, roke pod mrzlo vodo, pa še kaj takega...

Ti pošiljam en jutranje-ponedeljkov objem!

maja

malea pravi ...

Oh, zlahka se postavim v tvojo kožo. Trenutno doživljam isto in tudi ne najdem izhoda...

Baki pravi ...

Baki dear,

težko je v temi ločiti zrnje od plevela (omg - a ni to globoko:-P), vendar to res drži. In kadar ne vidiš konec tunela, je vse še bolj črno. Če bi lahko, bi ti malo "posvetila", pa žal ne morem, ne znam.

In ko te naslednjič slišim, da boš ostala v LJ, ker se ti ne splača priti domov, ti bom dala eno "tu d mun". Razumeš?

Te imam rada,

love Baki

Barbara pravi ...

Maja moja,

ja, se mi zdi da mam jeklen kalup. Ampak se zdravim - z glasbo, z mislijo na boljše cajte, s čajčki... Ja, tut to vem, da bom enkrat pogledala nazaj pa rekla, da je vse za neki dobro, a ne...

Muzika nabija, roke se zamotijo...

Hvala za objem, pošiljam še enga iz Ljubljane.

Luv, Barbara

Tina,
bejbi moja, sem ti kar na tvoj blog odgovorila...

Luv, Barbara

Baki, dearest,

pridno iščem lučko, da si malo posvetim, ta čas bojo pa morale bit svečke dosti... Sej vse ni tako fejst črno, saj veš da jaz malo potenciram... Se pa pridem za vikend stisnit, pravzaprav že prej, grem v sredo domov... Ja, od zdaj naprej hodim domov na Koroško, pa še ušpičene prekle z neba padajo ;)

Kiss&Hug,
Barbara

Tody pravi ...

Huh, nevem koliko si kej športno aktivna ampak baje da je šport najboljši anti depresivc :)

Vso jezo, žalost in agresijo se da sporostit med dvo urno igro košarke.

Vsakemu lahko reček KRETEN, PIZDA in PRASEC, noben ti ne bo zameril, ker je pač igra. Ko se boriš za žogo lahko z komolcem komot koga v trebuh in z nogo pač kamor pade... Noben ne bo zameru... Seveda sledi obvezno tuširanje in pivo potem...

Jest sem danes, kot da bi se lih kar vrnil iz nekega hudo dobrega dopusta :)

Tody pravi ...

Aja, če rabiš partnerja za šport pa saj veš ...