torek, januar 29, 2008

OBJAVA ZA PRESKOČIT...

Zadnje (delovne, predvsem) dneve se še večkrat kot po navadi čez dan prebijam z malimi poživili (kot jim rada pravim). Večerni telefonski pogovori z drago osebo, ukradene minutke za kavo med službo, potapljanje med strani kakšne dobre knjige ali literarne revije, prebiranje mojih »favourites« blogov, ogled kakšnega težko pričakovanega filma v zavetju domačega kavča, odeje in skodelice jasminovega čaja. To so stvari, ki se jim ne odpovem. Ker me držijo pokonci. Ki jih hranim, jim pustim da zorijo (da se prebijejo skozi delovnik) in da se ob večerih razcvetijo in me nahranijo z voljo. Da zjutraj vstanem in začnem nov delovni dan. Z nasmehom (čeprav lažnim) na ustih in z veseljem na obrazu. Prav pridejo vse gledališke izkušnje in v pretvarjanju sem že pravi mojster. Pa ne samo zaradi drugih, tudi zaradi sebe. Drugače se ne da. Ne gre.

Kakšen dan mi polepšajo (ali prikažejo v drugi luči) tudi svetle izjeme v obliki sodelavcev in sporočila, pogledi, nasmehi, ki pravijo, da ni vse tako črno kot se kaže. Aja, in sonce, ki zadnje dneve vztrajno preganja ljubljansko meglo in potiska oblake na robove neba.

Kakšen dan mi polepša misel na petke (pa se spet ponavljam…), ko se odpeljem domov. Stran od pretvarjanj, lažnih nasmehov in sive megle. Domov. K prijateljem, med moje knjige, med napol zasnežene hribe, na igro pikada, na smeha polne nedeljske večerje. Na martinčkanje na zimskem soncu s kavo v roki, na nore avtomobilske vožnje z glasno glasbo, na pogovore z mamo, na hitre in sladke pobege in v toplo, domače zavetje ljudi, ki preprosto so zame takrat, ko jih potrebujem. Brez laži. Brez pretvarjanj. Brez mask.

Danes mi je polepšala dan odločitev, da skrijem kilimanđaro podočnjake, vržem v kot razvlečene cunje »za doma«, končno spet pobarvam lase in obnovim svoje družabno življenje. Pa čeprav samo tako, da povabim kakšnega, ki je pripravljen kakšen večer skupaj z mano zmanjšati zalogo Bayliesa, Carolinesa, rdečega in rose vina, piva ali šampanjca. Za danes sem »zadužila« Vanjo. In jutri bova obe malo »boge« v službi. Upam. Heh.

State of mind: I still believe that everything's gonna be just fine…

5 komentarjev:

Tody pravi ...

Za uničevanje zalog se tud jest javim :) Če ti slučajno manjka kak prostovoljec :)

majchy pravi ...

jaooo, barbi...

pa stol te še kr čaka...
whenever you're ready ;)!

love, maja

Barbara pravi ...

maja,

vem, vem... jaoooo miško ne samo jaoooo...

pridem po stol, a je dost če pridem z mojo jajčko-avtom?

Luv,
Barbara

Barbara pravi ...

Tody,

ej, mal zaloge je že skopnelo, ko pa spet rabim koga za pit, pa povem...

sem neki bolana, tk da še nisem vsega popila ;)

Lp,
Barbara

majchy pravi ...

Barbi,
bomo že spravli nekak do tebe...naredi si plac, pol pa akcija...za jajčko pa ne vem, bo verjetno bolj v mojo pikapoko šol..
enivej, ko bo cajt, se boma že zmenle...naslednji teden grem pa itak na dopust ;)

hug, js.