torek, september 18, 2007

23 DNI PO....

Hmmm, pojasnilo nesreče... Sem v zadnjem času to razložila že tolikokrat... Najprej naj povem, da sem neznansko hvaležna ne vem komu ali čemu, palčkom, vilam, duhovom, nevidnim silam, bogovom in kar je še tega, da je moja sestra živa. Sedela je na sovoznikovem sedežu z obema nogama skupaj in obrnjenima proti meni (jaz sem vozila). To je razlog, da ni imela poškodovanih nog, ker je sprednji desni del avta stisnilo čisto do njenega sedeža. Gasilci so vrata na njeni strani odrezali, da so jo reševalci lahko odpeljali. Ker je imela pretres možganov, se ne spomni ničesar, kar se je zgodilo tisti dan, razen tega, da sva se peljali z morja domov in poslušali Da Phenomeno, ter tistega, kar sem ji jaz povedala kasneje. Poleg vseh odrgnin in modric od varnostnega pasu in airbaga ter udarca v prsni koš ima Tea počen desni komolec in ureznino nad desnim očesom, ki so jo zašili s 4 šivi, jaz pa prerezano (zdaj tudi zašito) ovojnico sklepa levega kolena, zlomljeno prsnico in grd, črn madež v spominu, ki se včasih ponoči spremeni v moraste sanje, na koncu katerih se jaz zmeraj zaletim, ne glede na vse...

Največja zahvala na svetu gre vsem reševalcem, še posebej reševalcu na motorju (Danielu), ki je na kraj nesreče prispel prvi, gasilcem, policiji in dvema puncama, ki sta se ustavili. Ena, ne vem njenega imena, je bila medicinska sestra, ki je meni naredila obvezo kolena, druga pa je bila Nina, ki ji bom forever hvaležna, da se je ves čas, ko smo čakali na reševalce in policijo. pogovarjala z mojo sestro, mirila mene, poklicala najinega očeta, počakala z mano še zadnje reševalno vozilo, ki je mene odpeljalo na urgenco KC, se pripeljala na urgenco in z mano počakala, da so se iz Koroške pripeljali najini starši, brat in stric. Nina, you are an angel!

Od mojega prvega avta sem obdržala pepelnik s koščki razbitega vetrobranskega stekla, odluščeno zeleno barvo in kapljico krvi na pokrovu. Kaj prida drugega od njega tudi ni ostalo. Vsi, ki so videli samo avto in ne naju, so vprašali, če je kdo iz avta preživel. Iz tega razloga sem napisala v prejšnjem postu, da imava 26.8. drugi rojstni dan. In praznovali ga bova pošteno!

Evo, ja priznam. Tudi prometna nesreča je bila razlog, da je moja blogovska črnina ostajala nepopisana do danes. Sicer sem imela ves čas na svetu, ker sem na bolniški in na berglah, tako da je moj življenjski prostor že dobre tri tedne omejen na mojo sobo doma pri starših na Koroškem in na ostale stanovanjske prostore, do katerih moram štorkljati zaradi zadovoljevanja primarnih človeških potreb (WC, kopalnica, kuhinja...). pa mi nekako ni bilo do objavljanja. Sem se nazadnje sama sebi dobro nasmejala, ko sem se v kadi poskušala vrniti med spodobne, predvsem čiste, človeške primerke. Zaradi šivanega kolena sem se v šestnajstih dneh (natančno vem, ker so mi šive pobrali 15. dan) namreč tuširala samo dvakrat. Od tega enkrat s prozorno folijo za živila navito okoli povitega kolena, drugič pa en dan po odstranitvi šivov. Že samo spravljanje v kad je bilo svojevrsten podvig. Imagine – jaz ne morem skrčiti noge v kolenu, kad pa ni ravno nizka. Okej, po namestitvi (podvig št. 2) je šlo nekoliko lažje, saj sem si vse potrebščine že prej nastavila na doseg roke. Ljudje, sploh nisem vedela, da ti lahko dlake na nogah zrastejo do take dolžine! Saj vem da se tole sliši nagravžno, ampak je pa res, hihihi. Če bi mi lasje rasli tako hitro, bi, ali zaslužila mastne denarce z njihovo prodajo, ali pa bi bila najbolj zaželen model za striženje (hmmm, nobena od možnosti ni slaba). V glavnem, ni ga čez luksuz tuširanja in krčenja nog, amen to that!

Drugi razlog za neobjavljanje – doma sem bila do včeraj brez interneta. Raje sploh ne razlagam.... Ampak, here I am again. Pravkar po svoji prvi fizioterapiji ever. Malo me boli koleno, overall sem pa precej okej, sploh zaradi tega, ker se je moj svet končno razširil tudi na spletnega. Se mi zdi, da imam končno spet »obe roki«. Heh.

Prilagam še ne-preveč-fletne slike tistega, kar je used to be moj avto. Me spravi v solze, pa ne zaradi pleha, ampak zaradi grdih spominov. Glavno je, da s sestro še zmeraj sva.






State of mind: Me prav zanima, kaj je imel moj Fortune Cookie za povedat zadnjih par tednov....

3 komentarji:

ollie pravi ...

Hey...
Saj vem, da te kar naprej nekaj morim po telefonu, ampak te še tukaj malo... Samo pustim pozdravčke iz Ljubljane. :) Tem pa se pridružuje kar nekaj ljudi, jih vsak dan naročajo. :)

Get well soon...

Barbara pravi ...

Ollie, hej,

sej pravim, da ni panike, ti kr pokliči, mi je drugače itak dolgčas.

Hvala za pozdrave, pozdravi nazaj...

Upam, da se kmalu vidimo pa hvala za lepe želje.

Barbara

Alain pravi ...

Yipe. YIPE! Ne zgleda lepo... :( :(

Ali moglo je i puno gore.

Uzivaj. Danes pa jutri bo se malo krize pri meni, potem se pa vidimo. Pa malo sem ti napekel... (zemljic). :D