četrtek, avgust 02, 2007

GIV MI MANI

Torkov večer, 31. julij 2007
Kraj: Ljubljana - Vič, Rokova soba in obvoznica Vič - Škofljica


Fino utrujena (pač obdobje nespanja), z urejenimi stvarmi, ki jih je bilo treba urediti, se ugnezdim na Rokov kavč in prižgem TV. Ker imam na izbiro 4 programe, od tega na enem sneži, se ustavim pri nacionalkinem prvem. Stereotip. Uh, fino, že dolgo ga nisem gledala. Smejem se kot budala, Magnifico je res ta pravi. Večkrat ga gledam, bolj je fajn.

Nekaj do devete zvečer zvoni telefon. Ko se prikopljem do njega, ugotovim, da imam že dva zgrešena klica. Ja, malo sem zaspala vmes. Uroš. Pokličem nazaj. Pravi, da se vozi iz Splita z očetovim avtom in da je pozabil ključ od svojega stanovanja na Škofljici doma, na Koroškem. Če imam jaz mogoče še moj ključ. Imam. Vprašam, kam mu ga dostavim. Se dogovoriva, jaz v avto in na hop Škofljico.

Muzika na ves glas, Da Phenomena. Par metrov za tablo Lavrica me prešine, da bi bilo dobro, da malo zmanjšam hitrost. Too late. Rdeča »lizika« se že posveti pred mano. Zapeljem na rob ceste in razmišljam, koliko, za vraga, sem pretiravala. Spustim okno in utišam »Nočem-te-nazaj-nimava-delat-kaj«. Mlad postaven policaj (in kaj imam jaz od tega?) želi dokumente. Fak. Prometno imam, vozniška je ostala v torbici, ki je, seveda, nisem vzela s sabo. Mu povem. S težkim srcem in preračunavanjem v glavi. Ni navdušen. Zahteva osebni dokument. Če ni hujšega... Stopiva do avta. Na 50 km/h omejitve sem pripeljala 72km/h (sicer imam na sumu, da je bilo malce več, heh...). To bo 125,18 EUR. Plus ena kazenska točka. Pa še pogajati se nisem mogla, ker sem bila brez vozniške. Beda. F....! Budala ena, da nisem vzela torbe. Jeb....!

Gospodič policaj piše nalog. Počasi. Mene že malo zebe. Mencam. Me še enkrat vpraša, če sploh imam vozniško. Ker, če je nimam, bo to še en plačilni nalog. Mu zagotovim, da jo res imam. Razloži mi še, da če plačam v roku 14 dni, je kazen polovična. Vsaj nekaj. In da me bo tokrat samo opozoril, ker nimam vozniške. Yes, Sir! Izroči mi plačilni nalog in moje dokumente in mi zaželi srečno vožnjo. Yeah, right. Tudi prav.


Naprej proti Škofljici se, razumljivo, odpeljem malo slabe volje. Ampak po omejitvah, opa. Nekaj novega zame. Me prav zanima, kako dolgo bo trajalo, heh.

Na Škofljici pobašem še par svojih stvari + čokolado iz omare (ker vem, da je Uroš itak ne bo nikoli pojedel, jaz jo pa rabim nujnotakojzdaj!), jih naložim v avto, pustim ključ in grem. Nazaj pred TV. Vmes pokličem še Uroša (me ne izuči, a ne, dobim položnico, pa telefonarim v avtu), da mu povem, da mi je dolžan pivo, pa mamo, da jo seznanim z mojo zadnjo traparijo. Njen komentar je, da vsaka šola nekaj stane. In, ja, ta me bo dobesedno nekaj stala. Namesto da bi si kupila tole bom plačala položnico. Ma, ne briga me, router vseeno rabim. Bom šparala pri čokoladkah, heh.

State of mind: Ne verjamem več fortune cookie-jem, moj je v torek rekel Sweet surprise awaits you!!! Haloooo?

6 komentarjev:

Alain pravi ...

"Sweet surprise awaits you." :)

Cokolada v omari? :D

Verjemi fortune cookijem.

lp, a.

Barbara pravi ...

Ali,

pa ne velja, ker se more to zgodit tisti dan, ko cookie to napove - če je pa dnevni cookie.

Čokolada v omari? Kje? ;)

Okej, jim dam še eno šanso.

Danes mi pravi: "Time is precious, but truth is more precious than time?"
WTF should that mean?

Barbi

Alain pravi ...

Ja, si rekla, da si jo na skofljici pobasala. A ne?

Pa ziher si se tisti dan s kako sladkarijo basala, priznaj. ;) :D

Jaz bi rekel takole: pocakaj, da se bo nekaj izkristaliziralo, pa ce se ti se tako mudi. ;)

Barbara pravi ...

Ali,

eh, tista čokolada? Pa to ni blo lih presenečenje... Sem vedla da je tam, pa sem jo vzela...

Nisem se basala, sem sam čokolado pojedla...

Čakat je pa fejst težko... Ampak se bom poboljšala, obljubim...

Bom čist druga Barbara...

Lp, B.

Alain pravi ...

Ne bodi druga Barbara. Te imam tako kot si, kar rad in si mi cisto vsec. :)

lp, a.

Barbara pravi ...

Ali,

okej. Hvala (meelting inside ;)). Bom ostala. Me ni blo treba dolgo prepričevat, kaj.

papa,
Barbi