torek, julij 03, 2007

KONCERT SKUPINE SANSKRT

...ali kako lahko dobi sobota čisto drugačne barve...

Dravograd, MKC, sobota, 30. junij, 2007

Zadnji junijski dan je obetal samo še eno soboto, ki jo je bilo treba (meni, seveda) nekako preživet s čim manj razmišljanja o vseh slabih stvareh, ki se zadnje čase dogajajo v mojih paralelnih zgodbah. Že to, da sem bila na Koroškem, pa z Baki na čveku, pa s Tjašo na kebapu, pa z Baki in Dadijem na Ivarčkem, je dosti pomagalo... Zvečer smo se z mamo in atijem ravno odpeljali od doma, ko sem še ujela napovedovalkino »oznanenje« na radiu, da zvečer v Dravogradu igra skupina Sanskrt. Ker je kitarist Tomaž Apohal moj prijatelj (in bivši cimer...), sem mu hitro napisala sms, kdaj in kje točno bodo razveseljevali s svojo glasbo. Mamo in atija sem po hitrem postopku »odpikala« (se vama oddolžim... če se ne motim, je še ena steklenica vina na hladnem? ;)), uplenila avto in poklicala sestrco, če bi šla z mano. In moja švester - kot vedno za akcijo!

Koncert se je začel ob 20:30, ko so pričeli Sanskrti s svojo glasbo pozitivno energijo širiti po MKC-ju in jo naseljevati v občinstvo, ki so ga popolnoma prepričali z novimi aranžmaji in odigranim suuuuuuuuuuuuper repertoarjem. Ker sem že od nekdaj totalna ljubiteljica njihove glasbe, seveda znam vse komade na pamet in zmeraj komaj čakam mojega absolutno najljubšega – komad Lipov Bog (LB). Prišel je točno na sredini (ja, Tomažu sem zaplenila playlist ;)) in udaril z vso intenzivnostjo točno tja, kamor udari vedno – v srce (ki se mi zadnje čase zdi kot samostojna država, hudiča)... Po podlagi šestih – Starec na morju, Posušene praproti, Oj življenje, Jesensko listje, Milijonar in Sam – sem bila že čisto pripravljena na dozo kurje kože in tihega mrmranja besedila (ki je, kapo dol, Luka, izvrstno!). Enivej, če ne bi Tomažu zaplenila playlista, ne bi vedela, kako so si sledili komadi do konca. Ker Lipov Bog z mano nekaj naredi... sicer še nisem definirala kaj, ampak je zelo podobno preskoku v kakšno drugo dimenzijo (saj ne, da bi vedela, kako to res je, si samo predstavljam, hihihi), kjer se potopiš v volnene oblake barvaste energije, ki te povzdigne malce nad tla in te tako nekaj časa nosi... Fin občutek... Bi se človek lahko navadil... Zlahka... Ups, malo me je zaneslo...
No, nadaljevanje je bilo – Črv, Čas beži, Malo dnarja, malo muzike, Ženske, Bolečina in Zadnji vlak – enako fantastično kot začetek. Še enkrat več sem videla, da je samo še vprašanje časa, kdaj nam bodo »naše« fante speljali s Koroške. Besedila so čista poezija, z malo koroške ruralnosti, z vonjem po domači zemlji in z zgodbami, ki se ti zdijo kot da so del tebe. Vrhunsko. In vredno ponovnega poslušanja. In komaj čakam nove komade. In naslednji špil. In CD! Do takrat si bom pa prepevala. In poslušala en staaaaar demo posnetek, na katerem prve štiri pesmi škripajo in na katerem sploh ni LB. Ampak, kar je dobro, ni slabo, a ne?

State of mind: ...naj te spremlja lipov Bog nekoč, ko pojdeš stran od tod...

Ni komentarjev: