četrtek, julij 26, 2007

PREPREČITEV POŽARA

Četrtek, 26.7.2007

Služba. Čas za kosilo. Standardna pot za izbrano destinacijo v City Parku. Mimo vhoda v podzemno garažo in cvetličnega korita z nasajenimi grmički. Nekaj smrdi. Po zažganem. Se šalim, da bo še kdo kaj zažgal in bomo imeli gasilce, ko pridemo nazaj.

Gremo s kosila. Ista pot. Še bolj smrdi. Po zažganem. Celo dimček se že vije iz cvetličnega korita. Pogledam kaj se dogaja...

Kaj vidijo moje oči?

Tole:



Ne morem verjet! Malo še manjka, pa bi zares zagorelo. Dve veji sta že pregoreli in odpadli.

Se spomnim, da je v pritličju naše stolpnice aparat za vodo. Grem po dva lončka vode. In "pogasim". Preprečim požar :). Čeprav je krivda na strani neke druge, malomarne in neodgovorne osebe, imam malo slabo vest. Nikoli več se ne pošalim iz resnih in potencialno čisto verjetnih zadev!

Komentarja na neodgovornost, malomarnost in brezbrižnost nekaterih ljudi pa nimam. Škoda zgubljati besede. Tale post je samo v opombo. Da iz naše nepazljivosti (roko na srce, tole ni bila samo nepazljivost, ampak čista neodgovornost in grozovija!) nastanejo največje srahote.

State of mind: ...a little bit shocked but fine in general...

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Zaslužita si medaljo za hrabrost. Madona ti kadilci (žal med njimi). Še en teden.

lpL.

Barbara pravi ...

L.,

sem, ne?! Heh, ti jo boš tut, če res nehaš kadit. Kar je zdaj kar moderno, je že Tomaž rekel, da je/bo nehal...;)

Keep me posted, kako ti gre opuščanje...

Pa zdaj si ti na vrsti za kavo... Punce ne kličejo več fantov, ker fantje niso resni... :)

Lp,
Barbi