petek, julij 20, 2007

KER DRUGAČE NE ZNAM (MOREM/UPAM) POVEDAT?

Edino nevidni ljubimci tišine
(z dvotedensko brado)
puščajo odtise na mojem vratu,
hladijo noge
pod zmečkano odejo
in skrivajo medvedka
(edini poganjek
resničnega sveta).
S srebrnimi očmi
zrejo čez žamet
nočne zavese.
Puščico dvoma vsakič
na novo namerijo v sredo
srca
čela
misli.
Natančno.
In ne gre se več sestavljati.
Ponovno.
Ker se je do zdaj
še zmeraj kakšen košček izgubil.
In ne gre se več ponavljati.
Še enkrat.
Ker so vse solze in izpadi
že znani.
In ne gre se več prepričevati.
Vedno znova.
Ker ni več pravega navdiha
za nove zgodbe
(ali pa ne znam začeti/nadaljevati?).
In ne gre več upati.
Kot že tolikokrat.
Ker naenkrat ni več njegovih besed,
Niti virtualnosti.
In ne gre se več pretvarjati.
Čeprav že znam.
In levji pogum bledi.
Kot rdeča levja tačka.
In vse ostaja belo.
Jaz pa rabim povratno informacijo.
Telepatsko sporočilo, da še zmeraj JE.
Brco v rit in paketek robčkov.
Odgovore, ki jih želim slišati.
Izgovore, ki jih ne želim.
Z roko vržen poljub čez široko morje.
Besede spodbude.
Še celo besede slovesa sprejmem.
Samo da vem...


State of mind: ...lost again?...

2 komentarja:

majchy pravi ...

Barbi,

tudi jaz ne maram vmesnih prostorov, vedno kakšna pajčevina, ki se ti ujame v lase in kožo; včasij se je ustrašiš, včasih te kot privid poboža...

Ti pošiljam en virtiualni objem in te povabim na kavo, ko bova kje blizu.

Sicer pa - uP U Go!!

LP, Maja

Barbara pravi ...

Majaaaa,

rabim kofi, ne - rabim čvek ob kofetu. In ja, sovražim vmesnost.
Naj že popusti enkrat. povsod je je polno. Ji ne gre ubežat. ko že misliš, da si se je končno znebil, se izkaže da pozna več trikov kot pa ti... Moram najti način, da jo premagam...

Hvala za virtualen objem, je včasih toplejši od pravega...

Thx 4 all,
Barbi