ponedeljek, julij 23, 2007

IZ KNJIŽNICE POD KROŠNJAMI

Pa mi je uspel. Dolgo načrtovani obisk Knjižnice pod krošnjami. Ujela sem še zadnji vlak (tako se menda reče ;)) in jo včeraj dopoldne mahnila proti parku Tivoli, kjer ob ribniku že od 25. maja dalje domuje knjižnica.


Bilo je že precej živahno, ko sem se okoli pol dvanajste s knjigo Naš ledenik se tali udobno namestila v stolček pod krošnjo ogromnega hrasta, ki je v poletni vročini s svojim zelenim ogrinjalom prijetno hladil mladež, zbran na delavicah, ter vse bralce, željne uživanja v prijetnem okolju ter v dobri družbi - knjig, seveda. In kakšnega želodka, ki sta ga premagala veter in radovednost, da se je pridružil zemeljskim bitjem na tleh ;).


Štiri ure so minile s svetlobno hitrostjo. Udobno pribežališče stola sem zapustila le parkrat, ko je bilo treba zamenjati knjigo (po poučni basni sta na vrsto prišli še sodobna španskoameriška in poljska poezija) ali pa ko smo lovili mehke blazine, ki jih je razmetaval v knjige zajubljeni veter. Ostaja pa prijeten občutek lepega dneva in gnezdo navdiha, ki se je spletlo v poletnih travah in naselilo v pore moje kože. S soncem zapeklo in z vetrom prijetno ohlajeno, bo čudovita popotnica delovnim dnevom, ki prihajajo.


Po prijetnih uricah branja in razmišljanja, me je korak zanesel še na Jakopičevo sprehajališče, ki mu v tem času posebno privlačnost dajejo ogromne fotografije Cerkniškega jezera avtorice Andreje Peklaj, razstavljene pod imenom Odstiranja.

...

Me je zmanjkalo. Prestavilo. V vse letne čase. V mraz in vročino. V jutra in mrak. V polne kotanje in v pusto, suho zemljo presahnjene lepote. Cerkniško jezero vzame dih. In pusti neizbrisen pečat. Pa čeprav na fotografijah. Je živo, kot so živi njegovi ekosistemi. Valovi. Kot poletne trave. Dirja, na krilih vetra. Se širi. In raste. Tudi v srcu. Kakšno mora biti šele Andrejino srce!

...

Nedelja. Drugačna kot ostale. Nedelja za ponavljat...


State of mind: Verjamem v svoje srce. Neprestano se prazni, a ni nikdar prazno... (Gabriel Mistral 1889-1957, čilenski pesnik)

2 komentarja:

Baki pravi ...

Baki,

Obožujem, ko te berem.

Grenkoba najlepše besede izbira.

Te mam fejst,

love Baki

Barbara pravi ...

Baki dear,

sej veš, z besedami sploh ne gre povedat, kk fejst te mam rada...

pa fejst te že pogrešam in vse kaže, da se še lep cajt ne bova vidli... vi na morje, js domov, vi domov, js na morje....

edin če vzamem škarjice pa začarani krog prerežem???

Čak, pol lahk s škarjicami razcefram tut grenkobo?

forever,
Barbi