sreda, julij 25, 2007

NOTTE GIALLA 07

(Rumena noč, Koper, 24. julij 2007)

Torek. Brez cimra in cimre. Že več kot en teden. Knjige že vse prebrane. Stanovanje pospravljeno. Šoping s sestrco (ki je bila dopoldne s prijateljema v Živalskem vrtu) končan. Bogatejša (kakor se vzame) za črno majico in ptičji pulover - you'll see, heh, je na eni fotki). Nič za počet. Doooolgcajt.

In nikogar za akcijo?! Žalost. Jaz pa z idejo v glavi, da je treba it na Dan D - love them!! (in na Siddharto, ker pač pride v kompletku). V Koper. Na Rumeno noč. Nujno. Ker se mi njihovi verzi v glavi zapletajo z vsakdanjimi stvarmi. Da tudi razmišljati ne gre več. Na trenutke. In njihov Čas se preganja po telesu in stiska srce. In spominja na lepe stvari in trenutke. Je treba it. Basta!

Rešila me je sodelavka Vanja, ki je bila (nisem niti mislila, da bo rekla ja, ko sem ji predstavila idejo...) takoj za. Ob sedmih sva se spravili v mojo Jajčko (avto, da ne bo nejasnosti) in jo mahnili proti obali. Vreme pa kot uročeno. Tudi 10 metrov nisem videla pred sabo. Lilo je noro. Pihalo še bolj. Vozili sva se največ 100km/h (moja mami bi sicer rekla, da je še to preveč, pravzaprav bi mi strogo prepovedala, da se sploh odpeljem v KOper v takem vremenu. kamorkoli!). Meni je tako malo že pobiralo veselje, Vanja pa je bila optimistična. Vidno. Da vreme v Kopru bo. Optimizem se je tako mešal z glasbo iz radia in ostal vse do Kopra (jaz sem sicer po tihem malo dvomila). In slika je bila, vsega 15 km pred Koprom, popolnoma drugačna. Nebo jasno. Umito. Na cesti ostanki dežja. In v zraku vonj po minuli nevihti. In moje veselje se je vrnilo (kot polit cucek, heh). Vanja pa bo od zdaj naprej lucky charm za vzet na pot!

Morje je bilo na dosegu roke. Mehko. Dišeče. Barve tonečega sonca. Ki se jih ne da opisati z besedami (sicer tudi na fotka ne zgleda tako, kakor je zgledalo v živo, ker jaz nisem ravno profi ;(). No, zasidrali sva se na obali in tudi če bi bil sončni zahod edino, kar bi včeraj videli v Kopru, bi bilo dobro. Vrhunsko, pravzaprav. In edina stvar, ki je vsaj tako dobro pridišala kot morje, je bila kava.
Pa sva šli še kofetkat pred koncertom...

Stali sva v uličici, ki vodi do Titovega trga, kjer je bila zbrana že fino velika gručica, željna rokersko obarvane poletne noči. In Dan D je igral. Noro. In jaz sem imela kurjo kožo. Srce na prepihu. Dovzetno za prijetne občutke. Sploh pri pesmi Roke (ne vem, je prav pasala tisti moment. Najbrž zaradi besedila in all that has been going on lately, kaj pa vem, bilo je - na kožo pisano pač...). Vse je bilo tam. Fletno, da bolj ne bi moglo biti. Ali pač? Manjkal je nekdo, ki bi mi pel na uho... (Ponočnjak...? Mesečnik...? Sem mu pošiljala tihe verze z glasnimi pomeni... In ker se je vreme vmes popravilo, upam, da jih je veter zanesel na pravi naslov...).

Siddharte sva si privoščili za drobec. Potem pa v Jajčko in nazaj na "celino". Postanek na Petrolu. Kava. Redbull. Hrana. Plus obvezna čokolada (z Vanjo sva akupaj napremagljivi - v količinah konzumirane čokolade, heh). Vanja v vlogi DJ-ja. In prazna cesta do Ljubljane. Za prijetno utrujen zaključek kratkega skoka na obalo.

Fotomaterial :)

nič kaj obetaven začetek...

...in nadaljevanje...

...kaj to vidimo, se res jasni?

Evo, mami, res sem bila v Kopru...

Final destination...

Beauties...









Višje sile zakrivale pogled na dogajanje na odru (in tako nisem videla Tomija, šmrc... JOKE!)

Vanja

Ptičji pulover :)

Ni komentarjev: