petek, junij 08, 2007

NOVE STVARI, STARE SLEDI IN STRAHEC

Evo, pa je šel še tretji moleskine. Po gobe. Poln. Popisan do daske. Cev žur... Pa vmes še moj Black List zvežčič. Šmrc. In zdaj imam že četrtega moleskina. Debelejšega. Haha! Je prišel za rojstni dan, ravno pravi timing si je izbral. In sem najprej vanj hitro prepisala vse pomembnosti, da so zmeraj pri roki, ker, roko na srce, se mi res ne da za sabo vlačit vseh njegovih predhodnikov, pa čeprav imam dosti velike torbe (in me že vsi žokajo zaradi tega).

Itak pa zadnje čase reduciram vse na minimum, sem že navajena :(.

In ker je treba nove stvari takoj počečkat in umazat (no, ja) z barvami, sem se seveda za prvi »moleskine post« potrudila kar takoj, že včeraj.

In ker moj veter že iz navade piha v smeri moleskine-blog, se je post prilepil semle...

7. junij 2007; Škofljica 19:32

Obkrožena (oborožena :)) s svojimi najljubšimi:


- modro antistres kuglico,
- fotkičem (za dokazno gradivo),
- starim, dobrim Black List zvezkom (je že ves oguljen in na robovih potrgan, revček),
- parom svinčnikov (najraje imam čist navadne),
- in seveda z mp3-jčkom v ušesih (tokrat z naloženo samo huuuudo muziko),

se še enkrat potapljam v Depro. Renata Ažman je res carica. Kapo dol.

Nad mano pa mansardno okno po katerem tolčejo kaplje že skoraj poletne nevihte. In čez zvoke (momentalno) Def Leppardov se tu in tam zasliši grmenje. In ujamem kak blisk. Everything is possible. Takole Renata. Šment, pa še res je.

Nebo nad Škofljico se je res razdivjalo in dež zdaj tolče kot za stavo. In odslikava moje trenutno stanje duše (ali kako že pravijo?). Res mi gre že pošteno nekam tale dež... Za zraven pa knjiga, ki ti res da misliti. Dotaknila sem se je že v enem izmed prejšnjih postov. Takrat tako bežno, še s strahom. In od takrat ne uporabljam besede depresija izven pravega konteksta. Resne zadeve so to. Se vame zaleze strahec in piha s svojo hladno sapo v moje zareze. Pa še skrbi me. Odkar vem, kako je z njim in z depresijo. Za popizdit. In niti slučajno ne vem, kako to je in kaj za vraga naj mu rečem, da bo bolje. Lahko dam svojo ramo. Srce. Lahko poslušam. Tolažim. Spodbujam. Jočem. In imam enostavno rada. Pa je to dovolj? Premalo? Preveč? Naj grem?

Još jednom...

Bliska.

In Renata pravi: ...sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj...

In potem še: Bogec, na pomoč.

Sestra pa mi z interneta na mobilca pošilja slike fejst fantov. Točno ve, zadnje čase, kdaj sem na psu, in takšen je njen funny way of saying it.

Dež. Šklopota (tudi moje kosti).

Pa je šel tek čez njive. V uh me piš...

In ena boljših terapij je seveda zlivanje misli na papir. In pišem. In mi je lažje. Ali pa ne? Včasih šele na papirju stvari postanejo resnične. In zadanejo. In bolijo. Kot hudič. Ter pustijo sledi. Iz teh mojih bi lahko napravila eno veliko. Sled, namreč. Ki bi peljala čez hribe, vršace in doline, čez travnike in zapuščene jase neštetih zgodb, v različne svetove. Vsakršna podrobnost z resničnostjo zgolj namerna. Osebe resnične. Misli še bolj. Trenutna turistična zanimivost: jeza in strahec. Neubesedljivo. Turisti pa fotoaparate in kamere na plano. Say čizzzzzz!!!

...ko enkrat stopiš na pot preobrazbe, ni več poti nazaj. Zato se je nesmiselno ozirati za starimi vzorci in načini mišljenja, ampak je treba energijo vlagati v nova spoznanja... vsak mora najti svojo pot, kakršna koli že je... (-Renata Ažman; Depra-)

State of mind: ... pretty fu.... up...

Ni komentarjev: