petek, junij 01, 2007

Malenkosti, zanemarjanje srčkov, kofetkanje in dobri (?) stari časi...

Evo, lušti, ki mi jih je včeraj naredila sodelavka, ko mi je z navdušenjem povedala, da je bila v "mojih" krajih, se počasi približujejo vrhuncu (skoraj tako dobro, kot če bi res šla v skladišče knjig, kot je rekel Ž., hihihi).

Še manj kot urca in Barbara bo na poti na Koroško. Jupiiiiii. Že tri tedne nisem bila doma in se mi pozna. Na daleč. Malo raztresenosti, malo naveličanosti, malo domotožja, malo firbca in huge pomanjkanje kofeina v družbi prijateljev. Bom nadoknadila že danes zvečer, ko grem kofetkat (upam, da še drži ) s Petrco. Se sploh ne spomnim, kdaj sva nazadnje. Kofetkali in čvekali. Kar je bila sicer včasih najina stalna praksa, ko sva bili še sošolki. Pa smeha do solz. Komaj čakam.

Takle mamo. Ko gre vsak na svoj konec. Jaz priznam, da odkar sem spet v Ljubljani, zanemarjam moje domače srčke (na tem mestu opravičilo vsem). Dajem prednost vsem drugim običajnim, vsakdanjim stvarem, samo da ustrežem drugim, sebe pa zanemarjam. Pa sem si rekla, da je počasi dosti tega. Najprej se bom imela fajn jaz, potem pa pridejo na vrsto ostali. In postala sem upornica. In danes bo moj večer. Najprej čvek s Petrco, potem si pa lahko privoščim še tarok pri Baki ali pa skok na drink z bivšim sošolcem, s katerim sva se celo lansko poletje odlično zabavala. Ravno danes sva se spet pogovarjala. po spletu... Spet naključja... Pa saj vam pravim...

Skratka, odkar sem sezonska delavka v LJ, vzdržujem stike samo še preko spleta in sms-jev. Za znoret. Še dobro, da sem vsaj fanatična navdušenka nad spletnimi komunikacijami, drugače bi mi to požrlo še tisto malo živcev, kolikor mi jih niso katastrofalni jutranji vozniki na ljubljanski obvoznici, te-le-ko-mov-ci in kvazi-slovenski-politiki.

Brez maila sem itak tako kot brez očal, tudi meter pred sabo ne vidim. Če pa sučajno pozabim mobilca doma na polici, je pa dan itak pokvarjen. Kam smo prišli. Če bi bila moja babi še živa, bi se seveda zgražala. Da včasih si se pač dogovoril za srečanje in si prišel točno. Brez pardona. Nobenih klicev a-la "...joj, oprosti, zamujam, ampak sem že na Prešercu, sam še pet minut mi daj...". Pa kartice? Kdaj sem nazadnje prejela kartico, če ne štejem familijarnih, katere vsakič znova dobesedno izsilim? Sama se poskušam NE-odvadit pisanja kartic. Pa naj bo za rojstne dneve, s počitnic in potepanj, ali pa kar tako, za lepši dan... In ni lepšega kot nepričakovana kartica s še bolj nepričakovanim podpisom, na katero zjutraj ali pa popoldne, ko prideš odsoten iz službe, naletiš med kupom položnic, reklam in zastonjkarskih časopisov (ki rastejo kot gobe po dežju, se vam ne zdi=). Mi je kar toplo tam nekje okoli srca, pa tudi če je račun za par evrov večji, kot je ponavadi.

Malenkosti. Malenkosti so tiste, ki vrtijo svet v lepšo, bolj barvasto smer.

Zato se bom danes izkazala in presenetila. In upala, da kdo preseneti nazaj.

State of mind: ...v pričakovanju...

Za lepši dan pa: ...čas bo zacelil svet, čas bo pomlajšal ta planet, in ko naju ne bo, ostalo bo rožnato nebo... (-Čas; DAN D-)

2 komentarja:

Andrej pravi ...

Dan D ma strašno dobro plato.
Čas je eden od super komadov. Voda in "Voda/Male Roke" s Siddharto sta tudi zelo kul.

Barbara pravi ...

Andrej,

couldn't agree more. Me spremlja tud med spanjem, se mi zdi... mp3 player bo pa itak pregorel...

Lp,
B.