četrtek, maj 31, 2007

SVOBODNA (IZBIRA)

"Ta grozna želja posedovati, imeti, potem to čuvati, negovati, da zraste še več, še več posedovati, še bolj čuvati! Kakšna norost! Za kdaj? Za kaj? Za koga hraniti, za koga imeti?"

Zgornji citat je vzet iz strani www.depra.si, na stran pa je priromal iz knjige Marijana Ivanuše z naslovom Vila de Abraao - Predzadnji dan (LJ, samozaložba 2005).

In zgornji citat je skoraj točen povzetek mojih misli zadnje čase. Ne znebim se stavkov v moji glavi, ki na stene možganov odtiskujejo vedno nova vprašanja, kako to, da si zmeraj želim, da bi bilo nekaj samo moje in potem zakaj za vraga si to sploh želim? Si sploh želim zase? Za kdaj? Za zdaj, ali mogoče za kdaj v prihodnosti? In vprašanja, kaj bi bilo če...? Nezbrisna zadeva! Ki mi vzame moj precious čas, okupira mojo glavo (in posledično srce) in mi ne da spati. In če ne dobim ODGOVOROV, SVARI, sem žalostna, jezna, pissed off, zaskrbljena (brez razloga? Evo, skoz ta vprašanja...)

In čisto naključje je, da sem ravno danes premišljevala še o depresiji (seveda z razlogom, na žalost, a ne Žlehtnoba?) in da je ta citat ravno s strani www.depra.si. Sploh so naključja zadnje čase kar nekakšna stalnica v mojem življenju... Ali pa preveč mislim o tem in jih potem stalno vidim? Kdo bi vedel...

Mimogrede, knjiga Depra fenomenalne Renate Ažman (že knjiga Japajade! je odlična!!!) je knjiga, ki ti odpre čisto nov pogled na spopadanje z depresijo in na življenje z njo. Tako kot so rekli mnogi, ki so knjigo prebrali, ti da eno novo svetlobo, odpre se ti novo okno v svet. Zelo priporočlivo, se ve! Pa ne samo za žalostne in depresivne. In dobro je, da seveda prej prebereš spremno besedo, ki ti odstre strokovno razlago depresije...

No, in danes imam že od zjutraj tako malce črne, ne, ne vem, če je to prava beseda, recimo raje žalostne, misli. Skrbi me, evo. In si ne morem pomagat. Ne gre iz glave... Malo se še lahko pustim... potem pa pomagat!

V glavnem, kar sem hotela povedati je to, da nas nenehne želje omejujejo v naši svobodi. Krčijo meje naše svobode in počasi se bomo skrčili same vase od vseh teh želja, za katere sploh ne pomislimo, kaj bomo z njimi, ko in če se dejansko res uresničijo? Ali so sploh naše? Za nas? Za koga drugega? Za zdaj? Za potešitev prvinskih potreb? Za hedonistično uživanje? Ali pa za razvajanje v žalosti? In so res tako nujne, da zanje žrtvujemo svojo svobodo? Ki je (vsaj zame) edina, ki me v kritičnih trenutkih drži pokonci? In ki je samo moja?

State of mind: Žlehtnoba - čakam, da mi sporočiš, da je bolje, okej?

2 komentarja:

Morska pravi ...

Želje je dobro imeti. Le te so namreč dober kažipot smeri, kamor gremo. Osmislijo nam pot do njih. Nas motivirajo. A paziti moramo, da jih ni preveč na kupu, saj je slednji prej ko slej poruši.
Žalostne misli? Tudi one si zaslužijo svoj dan. Nič ni slabega v tem, da smo en dan žalostni... le privzgojeno imamo to, da naj ne bi bili žalostni. Najbolje, kar lahko storimo zase in druge, pa je ravno to, da sprejmemo svoje občutke in jim dovolimo, da se izrazijo... in minejo...

Barbara pravi ...

Morska,

paše kako prav ti dam... Zdi se, da se je pri meni kupček kar dolgo nabiral in zdaj kup grozi, da se bo porušil... Zato tudi žalostnim mislim zadnje čase pustim, da bolj dolgo ostanejo pri meni... Samo me je malo strah, ker jih je zmeraj več... nimam jih več s čim hranit, jim kje postlat postelje... od sebe jih pa ne morem nagnat'...
Je tako, da I'm here but I'm really gone...