ponedeljek, maj 21, 2007

RIBNIK – 1. del

Sobota, 19.5.2007

Dan se je začel super. Ob osmih zjutraj sem bila tekaško opravljena – smer blejski travniki (ja, za vikend sem si zaželela biti malo »homo turisticus« in sem jo mahnila na Bled k Petri, pa se je v nadaljevanju izkazalo, da sem bila vse kaj drugega, samo "turisticus" ne).

Jutranje sonce je bilo krasno, razgled na Triglav, Stol in Blejski grad fantastičen, trava še malo mokra, skratka fletno. Po parih pretečenih kilometrih sem ugotovila, da sem si od zadnjič, ko sem se sprehajala po tej potki, napačno zapomnila smer. In tako se je moj tek razvleeeekel na par kilometrov več, kot sem jih načrtovala. In nekje sredi poti, sem prav razločno zavohala kavo. Sveže kuhano kavo, si predstavljate?! Vohala sem jo, bila je tako blizu, da bi se je po mojem lahko dotaknila. S povišanim tempom me je gnalo nazaj »domov«. Na hitro sem vrgla skupaj en kapučino, pograbila pest češenj in že smo se »babe« opremile za bojni pohod. Ker je bil za vikend planiran izkop ribnika, smo morale po šavje in rastlinje v mlako. Ker v vrtnariji stane celo premoženj, valjda!

Okej, gojzarji in dežni škornji so še nekako izgledali, lopata, motika, vedra in vrečke za smeti (ker dobro držijo vodo in blato, a ne?) pa ne več tako zelo. Prvi sovražnik – obvodna travca (tudi če me fentajo, ne vem kako se ji reče). Dva štiha z lopato pa je bila v vedru. Gremo naprej. Drugi sovražnik – neke velike podolgovatolistnate trave. Se mi tudi sanja ne, kaj za ene so bile. Tu je šlo že malo težje, ker ne rastejo v vodi ampak na brežini, kjer je zemlja trda. Pa nas tudi to ni zaustavilo. Ko se je tega nabral zajeten kupček, smo ga pustile kar na kraju zločina in nadaljevale pot naprej ob mlaki. Petri so se seveda dopadle samo tiste trave, ki jih je bilo najtežje izkopat iz njihovega naravnega okolja, ki je bilo povrh vsega ponavadi še v največjem blatu ali pa v vodi, segajoči čez kolena.

Največ težav (in smeha) je povzročal ličen kupček visoooooke travce, ki sva ga s Petro vsaka s svoje strani vlekli iz mlake, obe pogreznjeni čez gležnje v blato. Da pa to ni bilo dovolj, je bilo ta kup trave (z obilico mulja) potrebno prinesti po bregu navzgor. Šala mala – NOT! Sva se tako smejali (ker sva izgledali kot dva kekca), da sva rabili pet minut za dva metra razdalje. Kup je bil seveda pretežak, da bi ga nesla ena sama, zato sva ga pod budnim nadzorom drugih dveh »bab« dali na pol (jao, muke), vsako polovico v svojo vrečko in Hop! na rame. Kekca pa pol! Moje roke so popraskane in izgleda tako, kot da sem bila prebičana. In peklo je kot hudič. Mar res ob mlakah rastejo samo ostre travce? Bi pričakovala malo več nežnosti od tako lepe narave (škoda, da nisem imela fotoaparata).

Nadaljevale smo z nekimi obobalnimi rožcami (ni blo hudega z izkopavanjem), pa še celo vejo vrbe smo si uspele priborit. Girl power! Bogi avtek je bil tako nabasan, da smo se komaj odpeljale iz goščave.

Drugi izletek ta dan je bil v vrtnarijo, ker samo trave in šavje pač niso dovolj, da ribnik dobi svoj pravi »look«. V vrtnariji pa gledamo vse drugo, preden končno prispemo do vodnih rastlin. In še enkrat več ta dan je avto čisto pri tleh, ko končno zapustimo vrtnarijo. Vmes skočimo še na Bled, sem si šla izbirat darilo za rojstni dan (končni nakup so seveda kavbojke + majčka, svojo bančno kartico pa olajšam še za čevlje), pol pa na obvezen kofetek (sem samo dva cel dan spila, pa en se ne šteje, ker je bil kapučino) in »domov« kuhat kosilo. Pašta »a la Buda«, menda, pravi Petra. Okusno!

Po kosilu – sajenje rastlinc. Seveda najprej debata katera kam, v kakšno košaro, s kakšno zemljo... Jao bože! Delo, delo, delo! Nekje na sredi, seveda, zmanjka zemlje za ribnike. Spet cela debata, kdo je namanj umazan, da bo šel v trgovino. Po prerekanju greva seveda midve s Petro.

Prva destinacija – Merkur. Tam še slišali niso, da obstaja zemlja za ribnike. Adijo pamet! Druga destinacija (zelo optimistično, v soboto ob 18h zvečer!) – vrtnarija! Jok brate, odpade. Zaprta vrata! In ker sva bili že na pol poti, sva jo mahnili še v Kranj, v Obija. Seveda tudi tam ni bilo z od zemlje za ribnike. Lahko pa bi kupile zemljo za angleško travco, za zelišča, za češnjev paradajz, mislim, svašta! A, našli sva pa okrasne kamne. Cena zelo ugodna. Nabaševa štiri ogromne, komaj jih povlečeva iz košare na voziček, pomoči od kakšnega prodajalca pa nobene. Vzameva še mivko in kr eno zemljo (bova doma sami zmešali) in male okrasne kamne, še nekaj vodnih rastlinic, pa na blagajno. Na blagajni pa:

Ona: «Kje imata pa kodo od tehtanja?«
Midve: »Kakšno kodo, bože?«
Ona: »Ja od stehtanih kamnov. Kamni se stehtajo, stehta vam jih prodajalec in vam da kodo!«
Midve: Ja, halooo, kje pa to piše?
Ona: »Ja, ne piše!«
Midve (malce besno): No, evo! Pa tudi prodajalca ni nikjer nobenega! Sva sami vlačili kamne!«
Ona: »Ja, brez kode ne gre! Morata nazaj, da vama kamne stehtajo!«
Midve (skoraj v en glas): »Ma, ni variante! Tule imate voziček, pa naj jih nekdo pelje nazaj. Midve jih ne bova več nosile sem in tja!«

Grem po nov voziček, dava najine stvari gor, tetka z blagajne stopi ven, da potegne črtne kode in me tako »kao« navihano s komolcem dregne:
»Vidve sta pa blond, a ne!«

Mislim, meni se je skor utrgalo. Prav zadržat sem se morala (Petra pa tudi, po izrazu na obrazu sodeč), da mi ni odletela roka v smeri njenega lica. Pa nisem nasilen človek. Daleč od tega. Ampak tole me je pa dvignilo. Brez napisa pri kamnih, brez prodajalca za pomoč, potem dobim pa »navodilo«, da moram kamne peljati nazaj, za povrhu pa še posmehljivo žalitev??? HALO, pa kako lahko taki ljudje delajo v trgovinah?

Šokirani zbaševa stvari v avto in seveda komentirava dogajanje do »doma«. In Petra reče, da imam spet (jaz) eno zgodbo za na blog. In jo imam res! Svašta.

No, »doma« nadaljujemo z delom, presadimo še ostale rastlince (v najino zmešano zemljo, ki je mimogrede identična tisti kupljeni v vrtnariji zjutraj!) in okoli devetih zaključimo z delom. Za soboto. Ki se je začela prelepo, da bi takšna tudi minila (čeprav, če priznam, je bilo večji del dneva fino). Skoraj!

V nedeljo pa spet another hard working day...

2 komentarja:

Loony pravi ...

Jao, kakšne majo. Me spominja na moje podvige v španiji, ko sem si zaželel nekih čokoladic na oddelku z zelenjavo pa jih zbasal v voziček. Seveda mi ženska na blagajni nekaj momlja, potem pa jaz povem da ne znam špasko, pa me prime za roko pa pelje do oddelka z zelenjavo pa pokaže da jih moram stehtat ter zapakirat v vrečko. Svašta. Zdej bomo pa še skale tehtali. Sam sta pa pojavi, kamne dobiš kjerkoli ob kakšni večji reki :).

Barbara pravi ...

Ej, pa nikjer nobenih navodil, za znoret... Lej, kamni so bili pa tam, vsi eni lepi in okrogli in veliki, pa sva si jih zaželeli ;)
Sej veš, kakšne smo babe... Evo, španščina je pa en tak jezik, ko zmeri pride prav, zdaj ugotavljam. fajn, lahk ti kaj po špansko povem ;)