torek, januar 23, 2007

ČAKAJOČ... ali takšne in drugačne obsesije 2. del

Bi skoraj lahko rekla Godota, ker se zadeva vleeeeeče že lep čas. Natančneje (ja, saj vem, da včasih preveč analiziram in kompliciram, ampakt that's me, can't help it) od junija lani. Iskanje stanovanja namreč. Prvega zares samo najinega. In počasno izgubljanje potrpljena, prelivanje solza (tudi dramatiziranje mi kar gre, ja), sekiranje, nestrpno vrtenje telefonskih številk, depra za vogalom in stres. Z velikim S. Ki povzroča (se rada tolažim!) moje podleganje boleznim, ki pridejo vedno nepravi trenutek. In major zbolim. Kot sedaj. Smrkam, kiham, imam sexy voice (tisti, ki ste gledali Friende, veste za kaj gre), sem največji trenutni odjemalec papirnatih robcev in pastil proti bolečemu grlu, jaz pa se še kar sekiram. In težim. Bližnji in daljni okolici (in Urošu, sorry), zato hvala vsem, ki ste se v teh doooooolgih šestih mesecih soočali z mano. Sploh ni načina, da se vam oddolžim. Lahko vas edino povabim, da se kaj oglasite na obisk. Ampak najprej moram dobiti ključe. Ki se že vidno svetlikajo tam nekje za vogalom, in naslednji teden je dan D. In imam tukaj, kjer sedaj grejem svojo begunsko rit še od oktobra, že vse spakirano in zloženo v škatle. Pa tudi kupe knjig sem že odnesla in skrila domov, da Uroša ne bo slučajno zvilo in si bo premislil o deljenju svojega prvega stanovanje z mano. In prelagam te kupe in kupčke, delam sezname, kaj vse nama še manjka, obupujem, molim k višjim silam za kakšen doliv na bančni račun in rišem načrte (kot kakšna notranja opremljevalka stanovanj, madona) kako bom razporedila pohištvo, kje bo tista fina vaza, pa slika iz Vietnama, pa oh-in-sploh krasen tepih, ki sem ga (med obsedenim brskanjem po spletu) našla na strani Ikee. Ikea, ja. Pohištvena obljubljena dežela vseh mladih z omejenim budgetom za selitev, a ne!? Enivej (bi rekla Maychi), sem popolnoma nevzdržna. Kadar nisem v službi in kadar ne spim, premlevam, kako bo. Na TV-ju resnična zgodba, cimer igra na kitaro, cimra telefonira, zunaj bliska in po dolgem času diši po snegu, jaz pa kaj? Svoje premlevanje in utrujanje zlivam še na blog, seveda. Barbara, čestitke! Tokrat pa res. Za najbolj tečno in ponavljajočo se smrkajočo luzerko. Ampak upam, da me razumejo vsaj tisti, ki so to že ali pa bodo v kratkem doživljali. Selitev namreč. Vsi moji pogovori se sučejo okoli tega. In res si ne morem pomagat. Še ne. Ampak se imam malce na sumu, da se bom potem, ko bo selitev že za mano, pogovarjala o opremljanju še naprej. Ali pa še bolj. In o tistem super mikserju, ki ga še nimam. In o modro-belih črtastih brisačah. In o setu nožev iz nerjavečega jekla. O napravici, ki v zrak pošilja dišeče oblačke. Vsakih nekaj sekund. Programirano! In z vonjem po mangu in pačuliju. O tem, kje je najprimernejši prostor za orbitrek. In ali naj mogoče vse uredim po feng-shui načelih. In zato kot obsedena nabiram potočne kamne (pravih barv in oblik), sušim les, izbiram primerne domače živali in delam lepljenke iz suhih rož. Naj kombiniram limeta zeleno s sivo in opečnato rdečo, ali bo to že pretiravanje? In kam, za vraga, naj razvrstim svojo rastočo zbirko poezije. Ni druge, ata bo naredil police. In z njimi "pošraufam" še stene v kopalnici? Upam, da tako daleč ne pridem. S svojo, kako naj rečem, khm, obsesijo. Za katero srčno upam, da je ozdravljiva. S šampanjčkom. Prvi dan, ko bom prespala (pa magari na tleh) v najinem prvem skupnem stanovanju. Pa čeprav naslednji dan ne bo za kruh. To je treba proslavit!

Pa še malo za "štimung" in boljše razumevanje... Aja, pa predstavljajte si, da se v ozadju razlega zvok fanfar, razvita je rdeča preproga do vrat prikupnega enosobnega mansardnega stanovanj, po kateri s ponosom in ključi na viola žametni blazinici stopam naslednji teden (ups, me je spet malo zaneslo, se opravičujem)...






6 komentarjev:

Barbara pravi ...

Halo Baki,
takoj bi ti vzela vstran te dni do vajinega "D-dneva" in ti skrajšala muke čakanja, načrtovanja, sanjanja..... seveda, če te ne bi poznala. Ker pa te poznam in ker vem, da ti je nesladkan čaj čisto zares všeč in ker te malce grenkobe v življenu ne moti ampak samo "tera" naprej, ti privoščim vse te sladko/grenke trenutke. Morda ti jih celo malce zavidam. Samo malo morda. Komaj čakam, da vidim vajin "svet prenapolnjenih poličk".

Go baby, go.

Love Baki

Barbara pravi ...

Baki moja,

spet sem malo pojokcala ob tvojem komentarju. In imaš (že spet) čisto prav. Po moje sploh ne znam bit srečna in mirna, če ni v mojem vsakdanu malo nestrpnosti, pričakovanja in nedokončanih stvari. Grenkoba mi tudi sede včasih (pa se ne pritožujem, da ne bo kdo narobe razumel). Tisti, ki me bolje poznajo, tako vejo, da ko je preveč, se ulije potok in se ne ustavi do takrat, ko me moji dragi potolažijo, da tako hudo pa spet ni in da bo vse ok. Kar itak tudi sama vem, ampak je prijetnejša tolažba drugih (zvito, kaj :)). Zavidat pa malo ne škodi. Že zdaj toplo vabljena, kadarkoli, v najin domek.

Love,
Barbara

malea pravi ...

Hm, Barbara....

Ocitno sem res ogromno zamudila in zanima me, kaj za vraga dela previjalna miza na fotkah, pa otroski stol za mizo in se en stolcek, predvidevam v dnevni sobi?? Sem res tooooooooolk za cajtom? Joj, zdej mam pa res zelo grozno veliko slabo vest...:-/

Barbara pravi ...

Tina,

nisi toliko zamudila, vsi baby pripomočki, ki so na slikah, so še od prejšnjih stanovalcev, no worries... Še ni moj čas. :)
Se je pa od takrat, ko si prišla pogledat še čisto malega pesjana, res veliko spremenilo. Ampak nič drastičnega. Se morava dobit na kakšnem čajčku, da se malo "apdejtama". Glede slabe vesti pa... Mene tudi daje, že nekaj časa... Bova popravile?

Do takrat pa... ne se preveč učit! :)

Barbara

Anonimni pravi ...

Naj podam komentar ... meni si bila kul cimra ... le šale na račun vajinega hišnega ljubljenca nisi razumela ... pa hvala za kapučino ... in besede podpore ... sama veš ... pridem na obisk ... čeprav me nisi izrecno povabila ...

Barbara pravi ...

Cimiiii,

hvala... tudi ti si bil fajn cimer... glede pesota pa itak veš... pa js redko kdaj kaj zamerim, aja, pa razumem zafrkancijo, he he he.
Glede povabila pa... te ta trenutek vabim... samo pokliči prej, ti skuham kapučino!

Uživaj,
Barbara