petek, december 01, 2006

SAMO ZA DUŠO...

... in da mogoče komu polepšam dan...
*
SVEČA

Ko nekdo umre, a ni ne dan ne noč.
In ne ti ne on nista prisotna. Ne tu ne tam.
Drobno zaplapola nad plinskim štedilnikom.

Neugledno. In ne živi in ni umrlo.
Kar čuvaš pokrito z dlanjo.
Ne sprašuje, ne daje odgovorov.

Ni na strani dobrega. Ni na strani zlega.
Ne pozna laži, ne resnice, ne smisla in nesmisla.
Ni prihodnje in ni preteklo.

Je in hkrati ne obstaja. Ne da je ali bi ne bilo ti.
Ne da bi ne bilo samo ali kaj drugega.
Ne zrak ne ogenj. Ne luč ne plamen.

Ne brezno ne upanje. Ne da ne ne.
Ko nekdo umre, nekdo še ni umrl.
Po stenju navzdol je splezal vase.

Za njim sežeš in ga ugasneš.

*
- avtor Aleš Šteger iz: Knjiga reči, Študentska založba, Ljubljana, 2005. -

2 komentarja:

Primoz pravi ...

Načeloma se ne predajam velikorat takšni poeziji, vendar mi je danes prav zapasala, ko se moram boriti tudi z nekaj črnimi mislimi, ki niso samo v stilu 'kako čimprej napisati diplomsko', ampak se me dotaknejo globlje. Tam pa se ne znam boriti, ampak ponavadi oddidem in ne pogledam nazaj. S to pesnijo mi je lažje. Hvala, Barbara!

Barbara pravi ...

Primož,
nenamerno, ampak po tistem, kar sva se pogovarjala danes, je primerna, ja. Na žalost.
Meni paše zato, ker me vsakič znova spomni, da smo ljudje predvsem sami odgovorni (mogoče to ni prava beseda), kako in kdaj v življenje spuščamo ljudi in jim potem spet pustimo oditi. Na takšen ali drugačen način...Če ne prej, se mi je tole usidralo v misli (sem se tega naučila?) letos... Vsekakor pa je dobro (in potrebno) vsake toliko časa kakšni stvari obrniti hrbet.
Tudi iz zaključkov se da potegniti marsikaj, čeprav se ti v danem trenutku morda zdi, da ni tako...

In, Primož, z veseljem še kdaj!