nedelja, december 31, 2006

Rusi nikoli ne bežijo. Predaleč je. (Esad Babačić)

ali Beletrinine literarne delavnice 2006


Vsakoletne. Letošnja mentorja Aleš Čar za prozo in Esad Babačić za poezijo. In zame, ljubiteljico poezije, takoj slika v glavi... Esad - TLP - fuzbal. In tako vse do tiste sobote, 16.9.2006, ko smo se okoli 11. ure posedle vse prijavljene na delavnico poezije okoli njega v palači Manzioli v Izoli.

Slika še zmeraj projecirana na zadnjo steno moje glave. Fuzbal, fuzbal, fuzbal... Kljub njegovi prebrani (in shranjeni pod Všečno! v mojem spominu) knjigi poezije Kiti se ne napihujejo, ki jo je napisal takrat 35 letni Esad.


Danes jih ima 41 in eno občudovalko več. Mene. Ja, sliko fuzbala je zamenjala slika pesnika. In človeka, ki s tabo z veseljem ob kavi ali kozarcu vina pokramlja o vsakodnevnih težavah. Navadnih ljudi, pesnikov, Bosancev, punkerjev. In te kar tako mimogrede nauči kakšno rusko besedo. Radugaduga (fonetično, seveda) je mavrica po rusko, in ponos je driska. In navrže kup imen, ki jih je vredno prebirati. In ugotoviš, da jih nekaj celo poznaš. In si v srce zapišeš še eno žalostno zgodbo z lepim nadaljevanjem (ker konec šele pride).


rainbow behind a cloud by jan egil kristiansen (www.flickr.com)

Esad je Bosanec. Nima niti dneva srednje šole. V osnovni šoli je v šestem razredu risal Nemce in partizane in kasneje končal v večerni šoli, kjer je bil predsednik razreda. Njegova mama je nepismena, oče napol. Nihče se ni nikoli brigal, kako mu gre v šoli. Pel je v punk bandu Via Ofenziva in delal v Žitu. Leta 1983 je bil o njem posnet film pod režisersko palico Slavka Hrena Vsak otrok je lep, ko se rodi. Presunljivo. Pisati je začel nekje pri 16 letih, ko je v smeteh našel pomečkano Šalamunovo knjigo. Pravi, da ga je poezija rešila. In ostaja skromen. Nasmejan. Esad. S čisto novo knjigo z naslovom Divan.

In z besedami, da ne ve, če je on pravi, da bi delil nasvete o poeziji in bil mentor. Mogoče res ni bil klasični primerek mentorja, ampak naučil nas je (mene vsaj) mnogo več. Bolj življenjskega.

Pisali smo družno. Na en list papirja. En naslov. Dež. Vrata. In pričarali sto različnih zgodb. Pristopov. Načinov. Stilov. On pa je na našo kožo odtisnil čisto posebno zgodbo, ki je ne gre izmiti. Ne pobrisati. Na koncu je rekel še, da je zmeraj za kavo. Če ga pokličeš. In rekel, da zdaj lahko pomirjen gre. Nazaj v svoj kratki zen budizem. Po Esadovo, pač. Ne bo zbežal. Ker je tam že bil.

*
Zvijem krog.
Vtaknem dež v žep
in grem.


(- Barbara Žvirc -)

3 komentarji:

majchy pravi ...

Barbi, lpo, lpo, lpo prosim, da me kdaj pa kdaj malo pocukaš za rokav in prišepneš o takšnih delavnicah, srečanjih, zmenkih na slepo in kar je še takega. Ker, ko preberem takšen vtis, me zasrbijo prsti in misli, da mi takšen vtis, takšna sled, manjka.

Sicer pa ti želim eno lirično mavrico vsak dan naslednjega leta!
Srečno!

Barbara pravi ...

Maja,

zmenjeno... se bom spomnila nate...
take zadeve res pustijo sledi, ja!
Drugače je pa tale mavrica prilepljena samo zate ;) na novo...

Hvala za lepe želje! Kontra!
Pa prikaži se kaj...

Barbara

Anonimni pravi ...

Še razmišljam...

T.