ponedeljek, december 04, 2006

SAMO ZA DUŠO 2...

*
Kar na pokopališču (med drevesi)
sta si drsela v žametne objeme.
V lase sta si zapletla krizanteme
in vejice lomila sta cipresi.

Še zemlja je zadihala glasneje,
tako so v njej utripale lobanje.
Pepel in žar je splesal skozi špranje,
da vaju vidi in se s tem pogreje.

Ko sem šel mimo, bi bilo dostojno,
če bi zavpil, da na tem solznem kraju
ne sme zdivjati v sonce vajin plamen.

A molčal sem. Le v mislih sem spokojno
zavzdihnil: Kdo je bil tako nesramen,
da je nastlal grobove okoli vaju?
*
- avtor Miklavž Komelj iz: Nevihta sladkih rož - Antologija slovenske poezije 20. stoletja, Študentska založba, 2006

Ni komentarjev: