četrtek, november 30, 2006

TAKŠNE IN DRUGAČNE OBSESIJE 1.del

... kava... poezija... čokolada... cigareta... knjige... championship manager... kolesarjenje... čvekanje o psu... Japonska... Španija, Skandinavija... projektiranje in načrtovanje... rolanje...
... polnočni klepet... glasba... rumeni tisk... športanje... nakupovanje... bloganje... oblačenje v črno.. jezikanje... lenarjenje na kavču pred TV-jem... pošiljanje sms-jev... preverjanje maila na 5 minut... torbice in šali pa pasovi... avtomobili... gledališke predstave... kakav s cimetom za lahko noč... biti boljši od soseda... manikura in pedikura... savnanje... iskanje višjega smisla... joga, pilates, kabala... razkazovanje v nakupovalnih centrih... španske žajfnice... parfumi...

Vsak ima svojo... ki jo bolj ali manj hrani in zadovoljuje...

In moja prva obsesija, ki traja že od malih nog je branje, je potapljanje med črke, so knjige...

Začelo se je zgodaj, po mamino in atijevo nekje pri štirih letih, ko sem brala narobe obrnjene časopise in se naučila brati. Zelo rada sem imela tudi križanke, ki so bile na atijevo žalost tako zmeraj popisane z barvicami. V kvadratke sem natlačila preobilico črk, kakšnega pobarvala in mu za povrh narisala še luštkan obrazek. No, če se vrnemo h knjigam... Zaradi njih imam očala (pravi mami), ker sem cele noči z baterijo pod kovtrom raziskovala druge svetove in z velikimi očmi in odprtimi usti spremljala knjižne junake na njihovih dogodivščinah in si tako po malem kvarila vid. In zdaj (zato, pravi mami) ne vidim na drugo stran ceste in včasih maham popolnim neznancem. In zardevajoča hitim naprej, kot da se ni nič zgodilo. Berem vse vrste knjig: male velike, debele, tanke, s svetlečimi platnicami, brez platnic, otroške, za odrasle, s slikami in brez, mehke in grobe, možate in nežne, z nasveti in prepovedmi, z govorečimi živalmi in molčečimi ljudmi, z vesoljci in duhovi, z malimi tiskanimi črkami in velikimi, poučne in pogrošne (pa ne govorit na glas), stare in še dišeče po novem, v slovenščini, hrvaščini, angleščini in nemščini (pesmi tudi v španščini), zvočne in na že porumenelem papirju, po poglavjih objavljene v časopisu, klasike in bestsellerje...

Časopise tudi maram in revije (tudi rumene, priznam). In tukaj prva obsesija poda roko drugi.
Sem največje skladišče vseh mogočih revij in časnikov. Kar vi nimate, imam jaz. In potem hranim. Vse mogoče. Zaradi enega članka, ene kolumne ali naslova, ki se me je dotaknil. Kaj pa vem. Zato vsak mesec naredim čistko. In znosim iz četrtega nadstropja po sedem ogromnih vrečk za smeti polnih krame. In imam še zastonj fitnes povrhu.

Obe obsesiji gresta odlično k tretji. Pašeta k njej. Kot ata na mamo. H kavi namreč. Diši. Kadarkoli, kjerkoli in kakorkoli (samo brez smetane, prosim). Četudi samo vietnamsko cvetoča v obliki ozadja na mojem službenem računalniku. In se mi zdi, da so trenutki s knjigo in kavo, moji najljubši. Da se pomirim, da se odklopim... Da se sestavim nazaj. In nadaljujem po vsakodnevnih tirnicah. In velikokrat se tako potihem jezim, ker pri nas niso tako zelo v navadi prodajalnice s coffee-to-go kavo. Čeprav sem odkrila dve v centru mesta. Ampak okoli BTC-ja še zmeraj nič. Ali pa se motim...

V prvo peterko obsesij, ki sem jih vzela za svoje spadata tudi poezija in Aleš Šteger. Skupaj. Ali narazen. Poezija Aleša Štegra. Aleš Šteger. Poezija! In sta tako enoprostorska obsesija. Malo kompiciram, ja, vem. Ne morem kaj. Pri Štegru me nekaj popade. Da se več ne spoznam. In blebetam kar tako tja v tri dni. Kaj morem, me je prevzel. Že dooooolgo nazaj. S toplim Kašmirjem. In zdaj se toplota razliva povsod. Iz njegovih pesmi. In podarjenega Včasih je januar sredi poletja. In iz... Pa kaj, preprosto - razliva se... Od danes naprej tudi iz še sveže, pravkar izdane, antologije slovenske poezije 20. stoletja Nevihta sladkih rož.

In tukaj se pokaže, da so moje obsesije resna zadeva. Sem bila v treh dneh že drugič na knjižnem sejmu. Enkrat, prvič, na šverc. So nama s Tjašo na vhodu dobesedno pokazali vrata, ker seveda nisva imeli vabila na uradno odprtje sejma, ki je bilo seveda samo za povabljene in medije. Midve pa pri drugih vratih naravnost med knjige. V raj. In potem še enkrat danes. Sama. Direktno do police Študentske založbe po že omenjeno antologijo. Prez pomisleka in pomežika. Pa čeprav zdaj cel teden ne bom hodila na kosilo. No, mogoče samo na solato. S knjigo v torbi. Četudi je nekam težka. Obilje stihov pesnikov in pesnic skriva v sebi. Od Ketteja, Župančiča, Kosovela, Kocbeka, Bora, Menarta, Grafenaureja, Zajca, Šalamuna, Makarovičeve do Debeljaka, Vidmarjeve, Senegačnika, Komelja in seveda Štegra. 103 predstavniki slovenske poezije 20. stoletja počasi kapljajo v mojo kri. Kot infuzija, ki drži pri življenju. Pri vseh knjigah, ki so na mojem spisku must-have, je tako, da se počutim, kot da je z njihovo pridobitvijo v moje življenje zapihal nov veter, ki diši po morskih obrežjih, borovih gozdovih, kamnih, burji in Krasu, ki pred sabo nosi stare slike malih vasi in velikih mest, težkih bojev in neskončnih ljubezni, neminljivih želja po svobodi in pesnjenju za dušo. In dan se je danes sprehodil v spokojen večer. In kriva je knjiga.

Moja peta obsesija so mali Nivea deo spreji, ki pašejo v vsak žepek. Priročno. In kar nekako ne spada k ostalim. Ali pa tudi. Če kaj drugega ne, dišijo.

Šesta je čokolada. In sedma glasba. Moody. Oboje. Temna s pomarančami. Mislim čokolada. Od glasbe pa Rob Thomas, Sting, Keane, Pearl Jam, Avtomobili, Hiša, Da Phenomena, Dan D, U2. Za bolj "ornk" dneve. Drugače pa z velikim veseljem Nina Simone, Diana Krall, Cassandra Wilson in Pat Matheny. Pa New York New York in Frank Sinatra.
Kar me pripelje k "skoraj obsesiji". New Yorku. Ni še čisto zrasla, poganja pa že zelo dolgo. In si ga slikam v glavi, moj New York, po stenah, po zraku, po zvezkih. Stiskam slike med pesmi, namazane čez bele liste, ga iščem v knjigah, bežečih kadrih filmov in v sanjah. Enkrat ga obiščem. Da vidim, če bo (p)ostal moja obsesija. Ali je (bil) samo poskus pobega. V nov svet. Eden izmed mojih mnogih...



Prav smešne so, te male obsesije, te fantazme, ki človeka ne pustijo na miru, mu sicer pustijo spati, vendar se tako narahlo premikajo nekje zadaj, v prepihu možganov in skozi vse pore potiskajo dišeč zrak na plan. In soba zjutraj, ko vstanem v nov dan, zadiši. Včasih se uspe preriniti eni, drugič spet kateri drugi, včasih pa večim, na plan. In kava zjutraj z lahkoto zleze v čisto pravo skodelico. In v torbi se znajde točno ta prava knjiga. In naredi se popolnoma prilegajoč dan. Brez smetane, a s čokolado. In s Štegrovo pesmijo Sveča, ki v španščini zveni tako... tako nepozabno. Ja, ne gre jih pozabit. Tudi če se še tako trudim. Pozabim jih pozabit. Ker so preveč prisotne. In se rada malo mučim. Sploh s Štegrom...

6 komentarjev:

Primoz pravi ...

Barbara, hote ali nehote sem izzvan, da napišem nekaj obsesivno samoponiževalnega. Ko prebiram tvoje obsesije, se mi utrneta 2 misli. Kot prvo, k sreči mene Šteger ne popade tako kot tebe in to je dobro. Kot drugo, bolj problematično, - jaz sem veliko bolj preračunljiv in liste obsesij nimam, ker jih vsake toliko spremenim. Pogosto me zapopade občutek, da sem oportunističen. No, edina stalnica je 'navezovanje tesnih stikov' s prijatelji in prijateljicami, kot si ti, Tjasa, Grega, Nina, Urska, Simon, Mateja in še cela kohorta nenaštetih. Eni so dobri za debato, drugi za spodbujanje moje pesniškega kvazi-čuta, tretji za to, da se z njimi spominjam na stare dobre čase, četrti zato, da z njimi govorim o vsem. No evo, pa smo spet pri oportunizmu, ko ima vsak prijatelj svojo 'funkcijo'.

Barbara pravi ...

Primož,

ja, kot da še ni dovolj, da nas okupirajo vsakodneve obveznosti, so tukaj še obsesije. Veš, saj se tudi pri meni spreminjajo, vendar pa so takšne, ki držijo že dolgo vrsto let oči in roke nad mano, in se ne ganejo, tudi za centimeter ne, bolj na levo ali desno. Kvečjemu še rastejo in se prepletajo in poganjajo svoje korenine. Kot poezija. In Šteger. In oboje skupaj. Pa saj to sem že nekje napisala, a ne!? Ampak ne morem si pomagat, vsaj zaenkrat še ne. Pa saj si mogoče sploh nočem. In mi ni treba. Ni nič narobe. In nič ne boli...
Glede prijateljevanj se popolnoma strinjam s tabo. To je res v osnovi ena taka oportunistična zadeva, ja. Z obojestransko koristjo, vsaj upam ;). In ki bo v našem primeru traaaaaaajala. Drugače se me pazita! :)
Aja, za Miklavževo večerjo še velja. Mogoče bo edino ura bolj pozna, ker imam še Dedka Mraza za otroke isti dan. In se obojega veselim.
Do sobote pa... se itak še slišimo.

5rca pravi ...

barbi,
zelooooooo lepo...obsesije in nasploh vse to....še dobr da te poznam...povabim te na kavici(brez smetane)in na že doooooooolgo oblubleno masažo.... me mogoče lahko zavrneš?:)

Barbara pravi ...

Petra,

ponudba, ki je tudi pod razno ne morem in nočem zavrniti. Samo še datum skombinirama, in evo mene!
Kavice pa jaz častim, ti še nisem čestitala za opravljen tečaj, pa tudi videli se že celo večnost nisva.
Glede obsesij pa, nekatere bi že prav pogrešala, se mi zdi. Zato jih pridno hranim...

Pozdravi in polupčkaj podmladek! :)
Papa

Baki pravi ...

.... to Baki.

Otožen trenutek je z obsesijami takoj razsvetljen.


Trikrat hura za čokolado, čaj, ljubimce...

Bodi.

Baki

Barbara pravi ...

Baki,

could'nt agree more! Pa saj midve veva... Barbare so zakon. Hi hi hi...
Nama pa čestitam za god že danes, čeprav te tudi v ponedeljek pokličem in povem po brezžični pogruntavščini, da je fajn, da sva.

Bom... Bodi tudi ti...
RTM,
Baki 2