torek, oktober 24, 2006

VRŽENO NA KUP. PRAVI BABICA.

Kako naj skrijem pre…sneto uro v spodnjem desnem kotičku ekrana, and I mean forever? Any suggestions are welcome!!! Zato ker vsak ljubi dan v službi tako ene pol milijon krat vržem oko nanjo in sem potem presenečena (kako čudno, a ne?), ker se nikamor ne premakne. Pa ne, da se pritožujem nad službo. Ne. Niti pod razno. Sem vesela, da jo Imam. In da je takšna kot je. Je takšna zelo ok. Ampak jaz sproti postorim vse potrebno. Poiščem dodatno delo. In mi še ostane nekaj časa. Ker, saj veste, babe… Zmeraj najdemo čas za počet malo morje stvari naenkrat. Ura pa je še zmeraj tam. Vsakič.

In tako buljim v ekran, pa ošvrknem uro, pa klikam po spletnih straneh, berem politične absurde in če mi še kdo omeni predvolilne, volilne, povolilne in ne-vem-kakšne-še boje in obljube, obljubim! da se mi bo gladko utrgalo… Pride kdaj kakšen tak dan. Pravi babica. Ko vreme ne štima, ko te jezi šef, ko ti kavbojke, ki si jih kupil nazadnje, nekam čudno stojijo in ko si zmenjen za tri kofete, dve pijači in kino, pa ne veš od kje naj vzameš čas in voljo. Anybody selling? Se takoj prijavim za eno infuzijo volje, zraven vzamem pa še paketke energije, smehljanja na ukaz in prikupnega kimanja z glavo. Tudi za ozimnico. Menda bo letos dolga zima. Pravi babica.

In dnevi, ki prihajajo, in s tem mislim predvsem mrzle in meglene dneve v Ljubljani, ko bom po službi zavila naravnost na domač kavč (upam, da domač, ker sem trenutno La Usurpadora (vsiljivka, za vse tiste, ki ste mogoče šli mimo španskih žajfnic nedotaknjeni) pri (imena izmišljena, vendar ponazarjajo njune odkrite talente) gospodiču Kreativcu in njegovi sestri, gospodični Pianistki)), buljila v televizor ali knjige (namesto v ekran računalnika) ter se basala z maminimi (in v.d. taščinimi) piškotki, ki pritičejo prihajajočemu času pekovskih predpriprav in poskusov na Božič ter vse sledeče praznike. In si nabirala šlaufke. In se sekirala. Pa gonila Orbitrek. In pila hektolitre vode. Pred zajtrkom. Z limono. Na vsako uro dva kozarca. Tudi ponoči, z nastavljeno budilko. Za popenit. Pa jaz še sploh nisem obsedena. Imam tako konstantno par kilc preveč. Že navajena. Nekako. Saj bo. Pravi babica.

No, dobro, da ne jamram več toliko o kilah in o shujševalnih, saj si boste drugače mislila:«Joj, še ena zmešana kokoš!« Vam raje povem direktno, ne tako skrito v zgornjem odstavku, da pospešeno iščem stanovanje. Ljubljana + okolica. Do Kranja. Me ne matra, če bi se morala vozit v službo. Res ne. Vsako jutro. Z vlakom. Imam rada vlake. Že od nekdaj.

Zdaj je že nekaj časa, odkar sva se z Dragim odločila, da bova »sezonska« delavca v Ljubljani. Saj veste, kako to zgleda. Delaš čez teden. V Ljubljani. Ali kje drugje. In greš čez vikend domov. Da opereš cunje. No, ne vsak vikend. Je potem bolje, ko te starši vidijo po dolgem času. In naredi mama nedeljsko kosilo že v petek, ko prideš. Ups, pa sem spet zašla. Stanovanje. Ja. Stanovanje, ki bo samo moje, no, najino. In zjutraj ne bom postlala postelje, če se mi bo tako zahotelo. In se bom v njem sprehajala v raztegnjeni trenirki, ki jo imam še iz osnovne šole. In s frizuro na ohoho. Desperately seeking an apartment! Heeeeeeeeeeeeelp. Vas povabim na kofetek. Ali čaj, če kave ne marate. Ali na dva deci. Vina, piva, soka… V moje stanovanje. No, najino. In na babičine piškotke. Pravi babica.

Ni komentarjev: