sreda, oktober 25, 2006

PAČ PES POSEBNE VRSTE

Hmmm, danes še ena o moji veliki ljubezni. Pa ne o fantu. O drugačni vrsti ljubezni. Tudi ne o poeziji, čeprav bi z lahkoto. In ne o čokoladi, čeprav mi zadiši ob vseh mogočih urah. In ne o knjigah. Predolga zgodba. Danes pride na vrsto Nuba. Pesjan. Nemški bokser s celim imenom Anubis Azalea Pontica. Prefrigan peso, ki te s svojim pogledom pripravi do nemogočih stvari. Ki jih nikoli prej nisi delal. In si tudi živel v prepričanju, da jih nikoli ne boš. No, v glavnem… Ljubezen na prvi pogled. Ko je bil še mala kepa in je skupaj z ostalimi sedmimi brati in sestrami plazil po meni, ko smo prišli na prvi ogled. In sem, pravzaprav sva oba s fantom, vedela, da je to TO. In je res. Čeprav se je na začetku polulal na tepih. Kradel nogavice. V.d. tašči kradel ščipalke za obešanje perila. Spal na sedežni, kjer seveda ne bi smel. Preganjal mačka (žival!). V.d. tastu pogrizel jablane in hruške. Razkopal vrt. Pojedel aranžma za noč čarovnic. Pogrizel vresje, nasajeno v cvetlični lonček. Pogrizel leseno skrinjo, darilo v.d. tašče (ki jo je sama poslikala). Mu še kar uspeva, da kakšno ušpiči. Če smo vsi doma, skupaj z njim, je priden ko angelček. Ko pa odnesemo pete, se spremeni v pravega malega satana. Je vedno nekaj narobe, kadar je sam. Ampak ga imamo vsi radi. Ga kar malo preveč razvajamo. In vsi tisti, ki imate pse, veste, o čem govorim. Se mu enostavno ne da upreti. In zjutraj naprosi banano. Ali košček jabolka. Ali pasji piškotek. Ali pa prinese svojo najljubšo igračo. Za igrat in se preganjat, navsezgodaj, ko drugi še spijo. Je najbolj srečen, ko te spravi iz postelje. Da se umiješ in oblečeš. Potem gre pa nazaj spat! In obvezno jutranje crkljanje. Ki zgleda tako, da ti počepneš, on da sprednje tačke na tvoja ramena, potem pa mi-se-imamo-radi. Še zmeraj zleze v naročje, če se usedeš po turško. Ko je bil še čisto mali je še šlo. Zdaj, ko ima pa 30+ kilogramov, to izvedemo bolj težko. Ampak izvedemo pa. Je vztrajen, ta naš peso. Tudi v hosti se vedno spravi na največjo korenino ali palico in jo tako dolgo grize in vleče, da je njegova. Zadnjič je s sprehoda domov (kar traja enih 30 minut) privlekel najmanj dvometrsko palico, premera dobrih pet centi. Je bil srečen šele, ko je bila palica varno spravljena na njegovi trati pred hišo. Na splošno vsi sprehodi zgledajo nekako takole: Vzameš povodec. Začne skakat kot nor. Na začetku poti ponavadi opravi svoje potrebe, da je potem do konca sprehoda mir in nima več »obveznosti«. Celo pot hodi za tabo, da ne vidiš, kakšne vragolije zganja in kaj požre. Prevoha vsak kamen, vsak nov cvet, vsako stopinjo in sploh vse kar mu pride na proti. Obožuje ljudi. Za vse, ki jih srečamo misli, da so prišli k njemu na obisk. Jih cele poliže in prevoha. Dvigne nogo pri vsakem drevesu. Kar na poti skozi park znese približno 26 dvigov noge. In porabljenih 13 minut. Sem nazadnje štela. Me je prav zanimalo. In tako vsi naši sprehodi trajajo zelooooo dolgo. Razen ob jutranjih urah, ko te najprej čudno gleda in mu v očeh piše, da si misli: »Zakaj, hudiča, pa smo vstali tako zgodaj?«, in se že takoj na travi pred hišo polula in hoče nazaj spat. In kadar dežuje. In takrat se mi zdi, da bi se premaknil edino, če bi nad njim kdo držal dežnik. Pač pes posebne vrste.


Nuba, star sedem tednov. Sliko nama je poslal vzreditelj, Ervin Šinkovec iz psarne Azalea Pontica.

Nuba s svojo "lubico", ki je bila na začetku, ko je prišel k hiši, skoraj večja kot on.

Z Nubo na 2. Openbox festivalu na gradu Boštanj, 7. oktober 2006

Po vrsti od leve proti desni: Uroš z Nubo, G. Šinkovec z Baily (Nubina mama), Ervin z Ashley (Nubina sestrica), 2. Openbox festival, 7. oktober 2006


Prvi pokal za Nubo, 2. Openbox festival, 7. oktober 2006

Sklepanje prijateljstev, 2. Openbox festival, 7. oktober 2006

Nuba spi v avtu, po "napornem" tekmovanju




1 komentar:

Tea pravi ...

kk j fleten...:):):) Zaka pa mene nis dala na kako sliko....:):):) joke pridna bodi*tea