petek, avgust 18, 2006

Selitev

ja, bo že res, blogerji s(m)o ena prav posebna sorta ljudi... že narod, skoraj... no, kopica narodov, opažam... s svojo kulturo, interesi, navadami, jezikom, izražanjem... in zmeraj pogosteje se skrega tam kdo, pa tu dva, pa s(m)o netolerantni in ozkogledi, pa je cela štala... in potem se selijo... na druge bloge... v druge "države", kjer začenjajo na novo... od začetka... ker ne razumejo, da, če se spletno razgališ, po svoji volji, dovoliš ljudem, da te komentirajo, da imajo pravico, da se s tabo strinjajo, te imajo radi, ali pa te tu in tam skritizirajo in ti prilepijo kak minus... in eni jemljejo bloganje preveč resno, čakajo na ocene, se sekirajo, kot da gre za življenje...

...sama pišem, ker moram... ker, če ne pišem in ne stresem iz sebe vseh zgodb, ki se nabirajo v moji glavi, ušesih, v mojih zvezkih, na listkih po torbicah, mi nekaj manjka, sem sitna, ne vem, kam se naj dam, težim bližnji in daljni okolici... pa vem, da če napišem, če dam od sebe, je bolje... sem pomirjena... prijazna za okolico, bi rekla moja mama... ;) ne onesnažujem s svojimi utrujanji že tako preveč onesnaženega zraka... in ja, nikakor ne pričakujem, kvečjemu se razveselim, kot mali otrok, kakšnega komentarja, pripombe, kritike... vendar ne kritike mojih misli, mojih prepričanj in mojih vrednot... ker nima nihče pravice vsiljevati svojega mnenja drugim... vsak je sam svoj in zaradi tega drugačen od drugih (bogu hvala), za ene zanimiv, za druge ne, ampak, prosim, vsak ima pravico do svoje izbire... tudi sama ne berem vseh, mi ni treba, hvala bogu... in tudi komentiram ne vseh, čemu? na vsako pisanje pač nimam pripombe, svojega mnenja, da pa bi pisala samo zato, da se podpišem pod nekaj, do tega mi pa tudi ni... pa saj se mogoče komu zdi, da utrujam, da je bilo že vse to neštetokrat povedano, ampak prosim, saj se lahko ustavite, ni vam treba prebirati do konca... vaša izbira, želja, potreba... samo zaradi tistih, ki ti lepijo minuse, pa res ne boš nehal pisati, kajne...

... pa se selijo, no, pardon selimo... ampak jaz se ne iz zgornjih razlogov, čeprav sem tudi malo žalostna zaradi vseh prerekanj in vseh nesramnih komentarjev in postov na katere sem naletela neprostovoljno... vse kar včasih želim, je prebrati kakšno zanimivo stvar, pogledati v svetove drugih, pa naletim na kakšno nesramnost... in mi malo pobere voljo... ne do pisanja... tega mi zlepa ne bo vzel nihče... ampak do klikanja za finimi stranmi, kjer se ne ubadajo s podtikanji in zlobo, ampak pišejo zaradi sebe... čeprav, če pomislim in če tako, po tihem, priznam zase, smo blogerji tako en malček razkazovalcev... ni res? ker vem, da me včasih kakšen kolega vpraša, če tema čisto slučajno naleti na bloganje, zakaj, za hudiča, se pa razgaljam... ja zakaj, za hudiča, pa on hodi vsak dan dvakrat na Šmarno goro ali na Rožnik, pije samo Laško pivo, kadi, posluša metal in ne je graha?... takšna sem, ker sem rada takšna, ker mi paše in ker s svojim pisanjem nikomur ne škodim... in mogoče kje najdeš koga, ki razmišlja podobno in ki ga veselijo iste stvari... in je fino, ko imaš spletnega prijatelja...

... aja, zakaj sem se preselila tudi sem (in sem tako razcepljena oseba) in utrujam vam?... čisto malo zaradi zgoraj omenjene žalosti malo pa zaradi tega, ker nikjer ne zdržim dolgo in rabim nove zanimivosti, da mi popestrijo življenje... in z mano prihaja moja celotna prtljaga s starih blogov... dober tek!

...mogoče pa tukaj celo ostanem...

Ni komentarjev: