A GIRL YOU SHOULD DATE

V razmiku parih dni sem dvakrat naletela na spodnji zapis. Škoda le, da ni zrasel na mojem zeljniku, je pa vsekakor vreden (večkratnega) prebiranja. In deljenja.

A GIRL YOU SHOULD DATE

Date a girl who reads. Date a girl who spends her money on books instead of clothes. She has problems with closet space because she has too many books. Date a girl who has a list of books she wants to read, who has had a library card since she was twelve.

Find a girl who reads. You’ll know that she does because she will always have an unread book in her bag. She’s the one lovingly looking over the shelves in the bookstore, the one who quietly cries out when she finds the book she wants. You see the weird chick sniffing the pages of an old book in a second hand book shop? That’s the reader. They can never resist smelling the pages, especially when they are yellow.

She’s the girl reading while waiting in that coffee shop down the street. If you take a peek at her mug, the non-dairy creamer is floating on top because she’s kind of engrossed already. Lost in a world of the author’s making. Sit down. She might give you a glare, as most girls who read do not like to be interrupted. Ask her if she likes the book.

Buy her another cup of coffee.
Let her know what you really think of Murakami. See if she got through the first chapter of Fellowship. Understand that if she says she understood James Joyce’s Ulysses she’s just saying that to sound intelligent. Ask her if she loves Alice or she would like to be Alice.

It’s easy to date a girl who reads. Give her books for her birthday, for Christmas and for anniversaries. Give her the gift of words, in poetry, in song. Give her Neruda, Pound, Sexton, Cummings. Let her know that you understand that words are love. Understand that she knows the difference between books and reality but by god, she’s going to try to make her life a little like her favorite book. It will never be your fault if she does.


She has to give it a shot somehow.
Lie to her. If she understands syntax, she will understand your need to lie. Behind words are other things: motivation, value, nuance, dialogue. It will not be the end of the world.

Fail her. Because a girl who reads knows that failure always leads up to the climax. Because girls who understand that all things will come to end. That you can always write a sequel. That you can begin again and again and still be the hero. That life is meant to have a villain or two.

Why be frightened of everything that you are not? Girls who read understand that people, like characters, develop. Except in the Twilight series.

If you find a girl who reads, keep her close. When you find her up at 2 AM clutching a book to her chest and weeping, make her a cup of tea and hold her. You may lose her for a couple of hours but she will always come back to you. She’ll talk as if the characters in the book are real, because for a while, they always are.

You will propose on a hot air balloon. Or during a rock concert. Or very casually next time she’s sick. Over Skype.

You will smile so hard you will wonder why your heart hasn’t burst and bled out all over your chest yet. You will write the story of your lives, have kids with strange names and even stranger tastes. She will introduce your children to the Cat in the Hat and Aslan, maybe in the same day. You will walk the winters of your old age together and she will recite Keats under her breath while you shake the snow off your boots.

Date a girl who reads because you deserve it. You deserve a girl who can give you the most colorful life imaginable. If you can only give her monotony, and stale hours and half-baked proposals, then you’re better off alone. If you want the world and the worlds beyond it, date a girl who reads.

Or better yet, date a girl who writes.

– Rosemarie Urquico –

State of mind: Date A Girl Who Reads! And/Or Writes!

NOSTALGIJA

Ja, ja, bolj se približuje november, bolj postaja Barbara navdušena nad sprehodi v nostalgična prejšnja leta. Nič posebnega ni november, pa vendar prinese vonj po spominih. In če se pred njim zgodi še kaj navdihujočega, kot je bila letošnja 10. slovenjegraška Urška (Festival mlade literature Urška, natančneje), ki še bolj zabrenka na stare strune, pritisne na prave gumbe, požgečka po podplatih...Aaaahhh, potem je to res naval nostalgije. No, letos je bila pravzaprav kriva zgoščenka uglasbene Urškine poezije, ki poleg melodij Franc'n'Roses in Matalaje, skriva tudi par Andrejevih in Borutovih. Ofakovih in Morijevih. Vrhunskih. Tako se vrtijo že od petka. Na računalniku, v avtu, v micenih slušalkah iPoda. In se pravkar prenašajo še na telefon. Ker če si slučajno zaželim poslušanja na stopnicah do mamine turške kave, sprehodu do knjižnice, čakanju na tehnični pregled avta, v trgovini na oddelku časopisov ali čokoladnih dobrot - morajo biti na dosegu roke. Amen. S sabo prinašajo brleče sveče literarnih večerov, dotike v zadnji vrsti, rumenega Megana, rdečico na vetrobranskem steklu, polnočne pobege, kokto in Daneta Zajca, razbrazdano dvojino, čaj terapije pri ljubi moji, dolge vožnje v Ljubljano, neštete popisane strani (zvezkov, papirnatih serviet, virtualnega papirja, računov...), črne ptice, razsvetljenje... Tople in hladne živčne dregljaje. V spomin, v srce, v kožo. V že zdavnaj preživele trenutke, ki so se mimogrede pustili stopinje, dali navdih, zaprli okna in odprli vrata. In zdaj je točno tako kot mora biti. Nobena skrivnost ni, preprost učinek metulja. Morje solz in vprašajev pripelje do spoznanja, da se vse zgodi z razlogom. Vedno. In tako bo tudi jutri. Zato imam rada nostalgijo. Še posebej tako, ki da zagon, pretvori misli v besede in ljube moje še globje odtisne na stene srca. Neskončno.
verzi desetih uršljanskih let

State of mind: Čas je luknjast...

Anonimni?

Brrrr, evo pa spet nekaj bo. Pesniska in prostovoljska jesen se zacenja in takrat tale crnina dobi nekaj barv. Je pa pravzaprav tale zapis sprozil Anonimni, s komentarji na moje blog zapise iz leta 2007. Ojej, brings back memories, ja. No, da ne zaidem, samo to sem hotela reci, da ne maram anonimnih komentarjev na stenah. Sploh, ce dajejo slutiti, da se za njimi skriva oseba, ki ve, kako in zakaj je nastal moj dolocen (in v tem primeru komentiran) zapis. =) Rajs mam imenaaaaaa! Bomo pogumni, Anonimni?

State of mind: dela cez glavo, jaz pa v spominih =)

UGANI, KDO PRIDE DANES NA KAVO?

Po tolikem času od zadnjega resnega (več kot 2 x na leto) pisanja, se je težko odločiti, kje bi začel. Ne dolgo nazaj sem malo brskala po zgodovini te moje črnine in se precej narežala. Čeprav je vmes tudi precej bolj žalostnih besed, sem se spomnila (prav zaprav sta me na to, v presledku parih dni, spomnila moja draga Ollie in najboljši Cimer) na vse vragolije, super večere, zabavne MS dni, trapaste načrte in moje drage ljudi, ki so se začeli v Ljubljani. Nekateri se, seveda, nadaljujejo tudi na Koroškem, zraven pa prihajajo nove, leeeeepe, reči. In ker bi bil za po tako dolgem času od zadnjega pisanja, predolg prispevek že pretiravanje, bom skrajšala in omenila samo razveseljevanja, ki so se zgodila pred kratkim in se imajo zgoditi v bližnji prihodnosti.

Moj rojstni dan, afkors. 24. maj. In vrhunsko darilo mojega najdražjega. Sem že cel FB namalala s svojimi hvalami in važenjem :). Življenje mi lepša Dolce Gusto Piccolo, ki dela super kavico in zaradi katerega vstanem malo bolj zgodaj, da si pred službo privoščim še eno "na hitro". Pa kup ostalih, mega daril. D&G Light Blue parfumček, nove šalčke za kavo, DM darilni boni, dišeče žajfice za relaksiranje, šihtna rožca (ki cveti, in to kako! Sploh nisem vedela, da te vrste rož cvetijo) moje drage spominčice (ki me vedno in povsod spomnijo na mojo drago bico Ano, in naključje ali ne, prinesla mi jih je moja draga prijateljica Ana!), "prenašalec" kavice in nov, z milijoooooon stranmi, zvežčič, v katerega bom spravljala vse sorte in oblike besed. In kar je zeloooo pomembno - zrak za moje pisarije. V obliki podaljšanje moje spletne domene, na kateri kraljuje tale črnina, in ki mi jo prijazno, vsako leto znova, podaljša moja draga Maja. Ki, zgleda, zaupa vame, da bom pa le mogoče bolj pogosto kaj nakracala. In če so prejšnje obljube odletele z vetrom, se bom potrudila, da letošnje ne bojo. In itak sem že presegla lansko kvoto. Dva zapisa v manj kot mesecu dni, wuuuuhuuuu! Pa saj bo šlo, če zaradi drugega ne, zaradi super večera par dni nazaj. Ana in Maja, fajn da sta. In fajn, da sta malo tudi moji.

No, kakšen mesec pred mojim rojstni dnevom, se je zgodil še zaključni večer projekta Korošci pa bukve beremo, kjer sem imela čast pogovarjati se z Vinkom Möderndorferjem. Bilo je zabavno, navdihujoče in moja trema se je porazgubila ob stisku njegove roke. Prijeten, inteligenten in topel ččlovek je, tale Vinko. In tukaj gre zahvala moji dragi Tjaši, da se je spomnila name, in, seveda, naši ljubi knjižnici (mojemu drugemu domu že odkar pomnim), Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika in njeni direktorici Ireni. Pa vsem faaaajnim knjižničarkam za povrh. Super je bilo. Če koga zanima, je tukaj povezava do članka na Bajti.

No, kakšen mesec po mojem rojstnem dnevu se bo zgodil literarni večer na Perkfestu 2011 v Mežici. V nedeljo, 19.6.2011, s pričetkom ob 18. uri, se bomo pred Narodnim domom predstavile pesnice ob super glasbeni spremljavi. Nitke večera pa bo za vse prepletala moja draga Ana. Toplo vabljeni! Če bo uspelo moji dragi Mateji (iz deževne Anglije), ni vrag, da tudi vam ne bi!

Če se čas ne odloči drugače (dopusti in poletna potepanja), se zna pred avgustom zgoditi še en literarni večer, tokrat ob treski. In prav tako v Mežici. Poleg standardnega ženskega zastopstva, še s Primožem, česar se najbolj veselim. Ampak več o tem, ko se udejani.

Okej, to nas pripelje do današnjega dneva. Ne vem, kaj prinese (razen moje sestre čez par minutk na kavon mogoče mojo drago Ollie z Janom jutri, iz Ljubljane na Koroško, kar bi bilo suuuuper) in v kaj se bo nadaljeval. Vem pa, da je z dragimi ljudmi vse lepše. Pika.

State of mind: UŽIVAJTE!

Okej, in ko hoče človek že zaključit, zazvoni telefon. In na telefonu piše: Vanja. In mene skoraj kap. Jo vprašam, če se je zmotila. Ker se nisva videli od lani enkrat. Pa pravi da ne in da naj diham. Ker pride danes na kavo. In me spet skoraj kap. Finofletnofaaaaaaajn. Hop pod tuš, še enko kavo v žilo, da pridem k sebi in potem gasaaaaaaaaaaaaaa!!! ja, prvi naslov današnjega zapisa je bil Darila, takšna ali drugačna. Pa sem ga ravnokar spremenila. Čeprav je tudi Vanja ene vrste darilo!

Deja vu

Aaaa, res se mi zdi, da se je tole ze enkrat zgodilo (mogoce celo veckrat). Da celo vecnost nisem ceckala na tole crnino, namrec. In da me je nanjo spet prijazno opomnil moj najljubsi cimer. In da ti, dragi Care, ne zraste ego, imela sem samo se enega poleg tebe (cimra, da ne bo pomote, sem se ne steje bivsi fant), pa se tisti je bil malo cudaski s svojim kuhanjem makaronov ob petih zjutraj, tako da... =) No, da ne bos mislil, super si (bil), sploh tvoj kruh in polnocna povabila na balkonskega jegra. Zato danes, samo zate, tale zapis z obljubo (tokrat resno), da se veckrat oglasim na crnini. In da ne bos tega vzel premalo resno: sploh si ne predstavljas, kako annoying je pisanje tegale preko telefona! Sploh bez sumnikov in z glupim vsiljevanjem napacnih besed. In to naj bi bil pameten telefon? My ass!

No, do naslednjic!

State of mind: bom doma popravla vse napake =)

RE: KU-KU

Kje človek začne po tolikšnem času? Pametni bi rekel, da na začetku, ampak je ta začetek "ne pisanja" že precej ušel iz spomina, zato začenjam pri eni pomembnejši stvari.

Maja letos sem dala odpoved. In julija začela z novo službo. In tako se ne vozim več vsak vikend v Ljubljano

in nisem več sezonska delavka, kot je enkrat rekla moja draga profesorica. Sem spet na Koroškem. O plusih in minusih se mi ne da več razglabljati, vsekakor je plusov več kot minusov, drugače se ne bi odločila kot sem se.

Na novo situacijo sem se navadila takoj. Služba je fajn, sodelavci tudi (seveda pogrešam nekatere moje "ljubljanske"), večinoma sem doma že okoli 16. popoldanske, tako da ostane veeeeliko časa za mojo veliko in moje male ljubezni. Spet pišem. No, pišem več, kot sem v času službovanja v prestolnici. Spet imam čas za vse prijatelje, ki sem jih prej zanemarjala (no, pa je šla po vodi moja obljuba o plusih in minusih), moja najljubša knjižnica je čisto blizu mene, prav tako moja družina in moja Baki. Pogrešam edino gledališče enkrat na teden in zdaj zdaj bom začela pogrešati decembrske stojnice. Ampak gledališče pridno nadomeščam s ponovno priključitvijo amaterski gledališki skupini KD Svitanje, decembrske stojnice so pa letos v pomanjšani obliki dobile mesto tudi na Ravnah.

Od maja do danes se je zgodilo marsikaj.

Najprej moja 30ka.

In prva letošnja poroka. Nastja in Urban.

Nato pakiranje, načrtovanje in selitev k moji ljubezni novemu članu družine,

izletki v Ikeo, kavice za navdih in pomiritev, privajanje na novo službo.

Dopust je bil deževen in prekratek, sem imela pa zato celo poletje ogromno časa za uživanje in branje v viseči mreži, ki mi jo je dragi kupil za rojstni dan.

Pa še druga letošnja poroka. Katja in Matej.

Septembra se je resno začelo načrtovanje 11. Pesniške olimpijade (ki je super uspela, mimogrede),

resnejše pa je postalo tudi na delovnem mestu.

Vmes sem hodila na koncerte,

gledališke predstave, piknike in rojstne dneve,

bratove fuzbal tekme,

pisala za dušo in po "dolžnosti", lektorirala, izdelovala vse sorte stvari (nakit, aranžmaje, voščilnice...), delala načrte za espe in še za marsikaj.

Jutri se prične že veseli december. Kidala sem že trikrat, za sneg se ni treba bati.

Nekateri so že izobesili lučke, stojnice stojijo in ponujajo raznovrstne praznične izdelke ter prinašajo vonj po čarobnem Božiču. Tega sem letos čarala tudi sama.

Nekaj adventnih aranžmajev, dišeč čaj in sveče naredijo dom prijaznejši (in, seveda, bolj dišeč).





Nastajajo seznami voščilnic, daril, nakupov in srečanj s prijatelji. Družabne igre so postavljene na polico, da vsak dan opominjajo, da so najlepši trenutki trenutki s prijatelji. Prva sveča na adventnem venčku je prižgana, ostale čakajo, da približajo zame najčarobnejši praznik. In z njim veselje, ker mi po dolgih štirih letih 24.12. ne bo treba sedeti v službi, ampak bom lahko doma pripravljala praznično večerjo, vonjala mamine piškote in se veselila celega tedna crkljanja. "December je fajn, sploh, če se začne že novembra", je rekel znanec. Takoj podpišem. In podpišem tudi, da je povsod lepo, najlepše pa je doma. In jaz moje Koroške ne zamenjam kar tako.

Tistemu enemu, ki je težko čakal tole objavo, želim najlepši december ever, vse ostalim pa, ki zaidete na tole "črnino", imejte se radi, vse ostalo pride točno takrat, ko je čas za to.

State of mind: in expectation... Decembra, da ne bo kakšnih nesporazumov :)

KU-KU

Aaaaaaaaaa, vse prazno, vse staro.

In skoraj eno leto od zadnjega zapisa!

Posipam se s pepelom (bi rekla moja draga Baki) in v prihodnjih večerih ob prižgani sveči za pokoro obvestim bralce te moje črnine o najpomembnejših dogodkih zadnjega leta. And that's a promise!

State of mind: Regrets...